Dimitrij Rupel

Včeraj zvečer sem v publikaciji Svobodna misel (14. sept. 2007) prebral komentar starega znanca, pisatelja Vladimirja Kavčiča “Kje smo, kam gremo”. Nezadovoljen je - kot še marsikdo - s slovensko-hrvaškimi odnosi. Značilnost komentarja - kot še marsikaterega - pa je, da ima določene stvari za samoumevne. Kavčič domneva, da - tako piše - sta Slovenija in Hrvaška, ko sta živeli v skupni državi “kar dobro vedeli. kaj sodi k eni in kaj k drugi”, zdaj pa ne znamo uveljaviti “tistega, kar je Slovenija v okviru Jugoslavije že imela”.

Takšno razmišljanje, ki vsebuje še nekaj stereotipnih očitkov na račun aktualnih oblasti in diplomacije, seveda ne pomaga kaj veliko. Za večino Slovencev je samoumevno nekaj drugega kot za večino Hrvatov. Tako pridemo do spora. Obstaja kar lepo število točk na zemljevidu in kar nekaj zadev, pri katerih se razhajamo. V nekdanji skupni državi se nismo razhajali, ker se takrat o teh stvareh sploh nismo spraševali - pa še pustili nam ne bi, ko bi se hoteli. O spornih točkah in zadevah smo se pogajali veliko let, nakar je leta 2001 prišlo do sporazuma med predsednikoma vlad Drnovškom in Račanom. Ko sta ga obe vladi sprejeli, so se Hrvati premislili in ostali smo brez sporazuma. Leta 2001 smo na Dunaju predstavniki vseh novih držav (ki so nastale iz skupne države) podpisali sporazum o nasledstvu. Tudi tega se Hrvaška ne drži. Na Brionih smo podpisali izjavo o izogibanju incidentom. Tudi tega se Hrvaška ne drži. Nato je Slovenija po dolgem premisleku predlagala, naj bi o meji odločilo sodišče OVSE. To je Hrvaška zavrnila in predlagala drugo sodišče - v Hamburgu. Ker je hamburško sodišče pristojno samo za vprašanja morja, smo ponudbo odklonili. Zdaj smo pred tem, da se sporazumemo o novi poti. Ne vem, kaj bi od aktualne vlade in od diplomacije želel Vladimir Kavčič.

Slovenija ima v EU dobro ime in zaradi svojih konstruktivnih pobud uživa zaupanje evropskih držav. Takšna bi morala biti naša politika tudi naprej. Kolega Kavčič bi se moral spomniti, da je bruto družbeni proizvod na prebivalca v skupni državi leta 1989 znašal okrog 3.000$, današnji slovenski pa znaša okrog 23.000 $. Hrvaška ima vsaj dvakrat manjši BDP kot Slovenija. Torej se ve, kje smo in kam gremo.

Dimitrij Rupel

Dragi bralec,

pisec teh vrstic sem Dimitrij Rupel, po poklicu profesor sociologije in trenutno zunanji minister Republike Slovenije. V svojem življenju sem napisal nekaj knjig in veliko člankov o umetnosti, v zadnjem času tudi o politiki in še posebej o zunanji politiki.

Moje življenje je razgibano. Veliko potujem. Udeležujem se dogodkov, ki imajo pomen za Slovenijo, za Evropo in morda za ves svet. O nekaterih dogodkih in pojavih želim informirati širšo javnost. Mnogi moji inozemski kolegi pišejo takšne komentarje, tj. bloge. Upam, da bom imel dovolj časa za pisanje. Pisati nameravam o slovenski in svetovni politiki.

V soboto sem govoril na primorski proslavi v Brkinih. Sprašujem se, če so me poslušalci dobro razumeli, ko sem govoril o Trstu in si pri tem pomagal s Francetom Prešernom.

Zdajle moram k ministru Bajuku na sestanek o sukcesiji. Še vedno nismo končali razprave o jugoslovanski dediščini.

Se oglasim! Dimitrij Rupel