Dimitrij Rupel

1. V Sloveniji se pojavljajo in ponavljajo vprašanja, kako je mogoče bolje in dolgoročno urediti odnose s sosedno Hrvaško; predvsem, kako je mogoče urediti vprašanje državne meje, pri čemer se zdi najvažnejše vprašanje meje na morju. To vprašanje je aktualno zaradi hrvaške napovedi, da bo v Jadranskem morju razglasila t.i. Zaščitno ekološko in ribolovno cono (ZERC); pa tudi zaradi pogajanj o članstvu Hrvaške v Evropski uniji, pri katerih ima določeno vlogo tudi Slovenija. Nedavno je bil narejen poskus, da bi se po večletnih dvostranskih pogajanjih (ki so se izkazala kot neuspešna, ko je Hrvaška leta 2001 zavrnila znani “sporazum med Drnovškom in Račanom”) za rešitev obrnili na nekoga “tretjega”, bodisi na posrednika ali na mednarodno pravosodno telo.
2. Potem, ko je prišlo do načelnega dogovora, naj bi poiskali pomoč “tretjega”, so se v Sloveniji sprožili številni politični sestanki in strokovni posveti. Njihovi udeleženci poleg znane Bele knjige pregledujejo še druge, stare in nove listine, sodno prakso in zgodovino odločitev o podobnih primerih. Teh sestankov se udeležujejo tudi tuji strokovnjaki. Za njihovo razumevanje in za ustrezno odločanje glede mejnih vprašanj med RH in RS je potrebno seči nekoliko dlje in globlje, kot smo sicer vajeni. Za ta namen je treba izboljšati razgled oz. - kot pravimo - povečati sliko. Slovenija obstaja kot država 16 let, problemi pa so starejši in jih ni mogoče razumeti brez poznavanja zgodovinskega ozadja.
3. Vprašanja v zvezi z državnim ozemljem ali morjem, državno mejo na kopnem in na morju se danes oz. običajno urejajo z zakonskimi akti in z mednarodnimi sporazumi. Spori pri takšnih vprašanjih se urejajo mirno, s posredovanjem državnikov in diplomatov, lahko pa tudi strokovnjakov ali ustanov, npr. sodišč, ki posredujejo s pomočjo mednarodnega prava. Slovenija ni oz. ni bila od nekdaj udeleženka takšnega pristopa, ampak je takšno udeležbo večinoma podedovala - od Avstrije, Avstro-Ogrske, Italije ali Jugoslavije. Problematika državne meje na kopnem in na morju med Hrvaško in Slovenijo je povezana z zgodovino teh držav. V tej zgodovini in v teh državah pa se mejna vprašanja niso vedno reševala le na miren način, ampak so se reševala tudi z vojskami in z vojno. To daje naši razpravi posebej resen in odgovoren pomen.
4. Mednarodno pravo večinoma izhaja iz dogajanja med državami in se večinoma posveča državam. V preteklosti so se včasih nagibali k rešitvam, ki so upoštevale realna razmerja moči, včasih pa tudi k rešitvam, ki so bile v skladu z načeli pravičnosti. Z drugimi besedami: strokovnjaki (pravni teoretiki, sodniki, zakonodajalci, zgodovinarji…) so včasih zastopali interese držav, včasih pa tudi pravice narodov. Evropska zgodovina se je godila v  napetem razmerju med načeli zakonitosti (legalnosti) in načeli pravičnosti (legitimnosti). Značilen primer je spor med načelom nedotakljivosti državnih meja in načelom narodne samoodločbe. Slovenija in Hrvaška sta nastali na podlagi tega slednjega načela v škodo načela nedotakljivosti jugoslovanskih meja. Danes se podobno vprašanje postavlja v pogajanjih med Srbijo in Kosovom.
5. Slovenci smo bili nekoč, pred nastankom lastne države, pristaši načela pravičnosti, danes (ko imamo lastno državo) pa smo bolj pristaši načela nedotakljivosti državnih meja. V mednarodnih odnosih imamo nekakšen “moralni problem”, saj včasih zagovarjamo pravice, ki spadajo na področje argumentov, na podlagi katerih smo sploh nastali kot državna skupnost; drugič pa se postavljamo na stališče nespornih državnih interesov.
6. Pri razumevanju problematike slovenskih državnih (kopenskih in morskih)  meja je - po mojem prepričanju - potrebno združiti obe perspektivi in obe zgodovinski izkušnji: izkušnjo Slovencev kot naroda v okviru druge države in izkušnjo Slovencev kot nosilcev lastne države.
7. Nesporno dejstvo, ki ga je potrebno upoštevati pri razpravi o hrvaško-slovenski meji, je, da so bili Slovenci v času Avstro-Ogrske večinsko oz. odločilno naseljeni na prostoru nekdanjega Avstrijskega Primorja, ki je vsebovalo večino ozemlja, ki ga danes imenujemo Slovensko Primorje. V času, ko “ozemeljski dostop do mednarodnih voda” za državljane oz. narode Avstro-Ogrske sicer ni bil vprašljiv, ker je bila država Avstro-Ogrska odločilna pomorska sila, slovensko podjetništvo je bilo soudeleženo v mednarodnih dejavnostih tržaškega pristanišča, poleg tega pa so Slovenci “zasedali” obalno področje severno od Trsta med Štivanom in Barkovljami. Ta slovenski izhod na odprto morje je bil del paketa, ki ga je po prvi svetovni vojni dobila Italija. Primorski Slovenci so prišli “pod” Italijo, večina Slovencev pa je prišla  “pod Jugoslavijo”, kjer so imeli “izhod na odprto morje” preko hrvaškega etničnega ozemlja, vendar v okviru unitarne jugoslovanske države, za katero so bili etnični pomisleki nevažni. Slovenci so imeli takrat dva izhoda na odprto morje: v Italiji preko slovenskega etničnega ozemlja in v Jugoslaviji preko hrvaškega etničnega ozemlja. V bistvu ni mogoče reči, da bi bila takrat, pred drugo svetovno vojno, Slovenija imela svoj ozemeljski izhod na odprto morje. Slovenci so ga imeli, Slovenija pa ne, ker Slovenija kot takšna ni obstajala. Lahko pa rečemo, da je takšen izhod na odprto morje obstajal kot pravica Slovencev na podoben način, kot je obstajala pravica do države preko samoodločbe.
8. Po drugi svetovni vojni so Slovenci dosegli marsikaj. Marsikatera njihova pravica se je razvila v zakon. Čeprav ni mogoče reči, da so dosegli neodvisno, suvereno državo, so napredovali natanko v tej smeri. Postali so “republika”, ki se je kasneje - leta 1991 - preobrazila v državo. Zahodni zavezniki, Italijani in Jugoslovani so seveda vedeli,  kje imajo “Slovenci” svoj zgodovinski izhod na morje. Znan je celo izrek slovenskega pisatelja Ivana Cankarja, da Trst predstavlja “pljuča Slovenije”. Po drugi svetovni vojni Slovenija (oz. v njenem imenu Jugoslavija) ni prevzela svojega zgodovinskega izhoda na odprto morje - med Štivanom in Barkovljami - ker je bilo to vprašanje povezano s širšimi političnimi računi, ki so zadevali geopolitično vlogo Trsta v času blokovske delitve Evrope, ko je bila Jugoslavija še sestavni del sovjetskega bloka. Če pustimo ob strani dejstvo, da so - po drugi svetovni vojni - Hrvaški vrnili vse njeno etnično ozemlje, ki je bilo pred tem pod italijansko zasedbo; in če pustimo ob strani dejstvo, da so zahodni zavezniki poleg večinsko italijanskega mesta Trst obdržali - zunaj Jugoslavije in zunaj komunističnega bloka - med drugim tudi slovensko obalo med Štivanom in Barkovljami… so se vsi skupaj kljub vsemu zavedali, da republika Slovenija potrebuje svoj lastni izhod na odprto morje in da ji je potrebno prepustiti vsaj majhen del Jadranskega morja. Tako je Republika Slovenija - kljub temu, da federalni državi Jugoslaviji ni manjkalo morske obale - dobila svojo lastno obalo in morje od Lazareta do Piranskega zaliva. To je bilo nadomestilo za tržaško obalo, ki je pripadla Italiji.
9. Ob tem je potrebno povedati še nekaj stvari. Nosilki zamenjave pred 60 leti (potrjene z Londonsko spomenico 1954 in z Osimskimi sporazumi 1975) nista bili Slovenija in Italija, ampak Jugoslavija in Italija - na neki način pa tudi Vzhod in Zahod. Ni šlo za Slovenijo, ampak za socialistično Jugoslavijo. Zamenjava je bila najbolj ugodna za Hrvaško, še vedno dovolj ugodna za Jugoslavijo, manj ugodna pa je bila za Slovenijo. Približno 100.000 Slovencev je namreč ostalo v italijanski državi.
10. Svojo upravičenost do neposrednega izhoda na odprto morje so Slovenci v Jugoslavijo prenesli iz Italije. Italija in Jugoslavija sta po drugi vojni - tako rekoč - zamenjali obalo severno od Trsta za obalo južno od Trsta. Slovenci so svojo pravico 25. junija 1991 podedovali od Jugoslavije, vendar ta pravica izvira iz mednarodnih pogodb, ki so jih sklenile države po drugi svetovni vojni. Jugoslavija po tej vojni ni pridobila le slovenske obale, ampak je pridobila tudi hrvaško Istro, Reko, Zadar, dalmatinske otoke itn.  Italija je “v zameno” dobila Trst in velik del slovenskega etničnega ozemlja. Dejansko bi bil  paradoks, ko bi se morala danes Slovenija za pravico, ki jo je zanjo od Italije prevzela Jugoslavija, pogajati s Hrvaško.   

Za tole sporočilo imam 10 minut časa. Po seji Odbora za zunanjo politiko v parlamentu (o pogajanjih EU s Hrvaško) po seji vlade (kjer smo med drugim govorili o novi evropski pogodbi), po sestankih s sodelavci in na Novi reviji (kjer smo pozdravili novega glavnega urednika Senegačnika), po podpisovanju pisem in gradiv… in pred naslednjim sestankom v MZZ imam 10 minut časa za blog.

Sinoči sem imel zanimivo srečanje z nekdanjim ministrom za zunanje zadeve in sedanjim članom predsedstva BiH Harisom Silajdžićem. Posebej zanimiv in poučen je bil pogovor o urejanju mejnega vprašanja med BiH in Hrvaško. Na srečanju z novinarji sem dobil vprašanje, kako komentiram izjavo hrvaškega PV Sanaderja, da bodo s prvim januarjem uveljavili (ekološko in ribolovno) cono tudi za članice EU. Ponovil sem izjavo evropskega komisarja Rehna, da bi uveljavitev cone pomenila zaplet pri pogajanjih Hrvaške z EU. Slovenska SLS že zahteva od vlade ostre ukrepe. Z marsičim, kar pravijo, se strinjam, vendar se nimam namena udeleževati predvolilne kampanje na Hrvaškem.

Slišim, da Baski stopajo na pot osamosvajanja. Predsednik baskovske (regionalne) vlade Juan Jose Ibarretxe je 28. septembra napovedal referendum o samostojnosti. Marsikaj se utegne zgoditi v času našega predsedovanja EU.

Lep pozdrav DR

V petek sem se vrnil iz Washingtona. V ameriški prestolnici, kjer sem bil slovenski veleposlanik med letoma 1997 in 1999, se počutim bolj domače kot v New Yorku. Tokrat smo imeli lepo, sončno jesensko vreme, proslavili smo selitev v prostore novega veleposlaništva, večerjali v družbi slovenske primadone Sabine Cvilak, ki letos nastopa v Kennedyjevem Centru; obiskali razstavo odličnega modernega ameriškega slikarja Edwarda Hopperja v Nacionalni galeriji… Imel sem tudi nekaj pomembnih sestankov.

V München smo prileteli z velikanskim Boeingom 777 družbe United, ki me je razočarala glede udobja in postrežbe. Takoj po vrnitvi smo imeli pri predsedniku vlade “evropski kolegij”, na katerem smo obravnavali bruseljsko dogajanje v preteklem in prihodnjem tednu. Seveda smo govorili tudi o slovenski pobudi (pismo PV Janše kolegom v EU), naj bi Srbiji omogočili hitrejše napredovanje v EU. To pismo je predmet mnogih in zanimivih komentarjev v hrvaškem tisku, kjer podporo Srbiji razumejo kot ohladitev s Hrvaško, kar je nesmisel. Vidim, da so nekaj zgrešenih komentarjev izvozili - in to v Beograd - tudi iz nekega slovenskega političnega središča. To včasih počnejo zato, da bi izvoženo blago spet uvozili v slovensko politično areno kot objektivno sporočilo iz tujine.

Gre za domnevo, naj bi v EU v primeru osamosvojitve Kosova iskali ugodnejšo evropsko rešitev za Srbijo. Vidim, da to skrbi tudi nekatere pomembne slovenske gospodarstvenike. Dva sta me danes dopoldne obiskala v moji pisarni. Resnica je ta, da skuša Slovenija Srbiji in vsemu Zahodnemu Balkanu olajšati pot v EU: ker se nam zdi normalno, da se čimprej evropeizira prostor med Slovenijo in Grčijo. Slovenska politika se godi v znamenju normalizacije. Stvari, ki nas danes presenečajo kot imenitne, so v bistvu le normalne. Nekoč (pred letom 1991) smo živeli v nenormalnem svetu političnih omejitev: cenzure, pomanjkanja, arogance.

Bistvena zunanjepolitična dogodka dneva sta: poskus terorističnega napada na ameriško veleposlaništvo na Dunaju, ki ga povezujejo z osebo bosanske narodnosti; in napoved ruskega predsednika Putina, da se bo postavil na čelo stranke in v primeru zmage postal predsednik ruske vlade.

Svet za človekove pravice OZN pa je - se mi zdi - nekoliko medlo obsodil oblasti v Burmi (Mjanmar).

Lahko noč! Dimitrij Rupel

Od nedelje zvecer sem v New Yorku. Tole sporocilo pisem na racunalnik za splosno uporabo iz palace Zdruzenih narodov. Pravkar se se je koncalo srecanje evropske Trojke z generalnim sekretarjem Ban Ki Moonom. Na evropski strani smo bili Solana, Ferrero Waldnerjeva, Amado in jaz. Teme Bliznji vzhod, Iran, Cad in Kosovo. Presenetil me je izracun. Iran hoce zgraditi 17 jedrskih elektrarn, nima pa se sklenjene nobene pogodbe z nobeno firmo, ki gradi elektrarne. Kam bodo dali velikanske kolicine oplemenitenega urana? Glede Kosova sem omenil komplicirano enacbo: najprej bodo kosovske, nato srbske, nato ruske in nazadnje ameriske volitve. Solana je pripomnil, nato se slovenske!

Srecal sem se z mnogimi ministri in predsedniki. Nocoj imamo “transatlantsko vecerjo” z drzavno sekretarko Riceovo. Mimogrede sem nastopil tudi na slovenskih “Odmevih”. Stal sem na soncu sredi ulice pred OZN, doma pa noc.

Lep pozdrav! D. R.

Nekaj bralcev/piscev se ne strinja z mojo oceno, da v Sloveniji narašča življenjski standard; da je - odkar imamo neodvisno državo in še posebej, odkar smo v EU - več možnosti za zaposlitev, ustvarjalno delo, študij; da imamo več pravic in sploh boljše življenje. Nekateri dvomijo glede primerne organiziranosti države in služb, ki pomagajo ljudem v Železnikih in drugod po Sloveniji, kjer je pred dnevi zaradi viharjev prišlo do težav in celo do tragedij. Eden od tistih, ki so se oglasili, ugotavlja, da so naše plače slabše od drugih v Evropi. Drugi meni, da gre nekaterim bolje, mnogim pa slabše, in da statistika ne kaže prave podobe.

Marsikaj od tega je res. Seveda nisem imela namena olepševati naših razmer, niti ne čutim potrebe, da bi se poistovetil z vsem, kar se dogaja v naši deželi; ali da bi zagovarjal aktualno gospodarsko ali socialno politiko. Naše plače (vključno s poslanskimi in vseh v državni upravi) so nižje kot v večini starih članic EU, po drugi strani pa te članice dohitevamo pri cenah. Ob tem pa je vendar treba reči dve stvari. Slovenci se lahko primerjamo z narodi, ki so imeli podobno zgodovino in podobne politične izkušnje kot mi, npr. s Hrvati, Srbi, Makedonci, Čehi, Poljaki… in današnje razmere lahko primerjamo z razmerami pred desetimi ali dvajsetimi leti. V obeh primerjavah je Slovenija zmagovalka.

Vendar imam vtis, da tisti, ki so nezadovoljni, vse to dobro vedo. Nekateri so nemara pozabili, česa je primanjkovalo v preteklosti. Morda se spominjajo ali verjamejo, da so bile nekoč - v socializmu - razlike med ljudmi manjše; da “smo bili vsi enaki”. V tem primeru je treba dodati, da smo bili “enaki” v revščini in v zaostalosti, in da takšen sistem ni mogel preživeti. Bistvena razlika med nekdanjimi in sedanjimi časi je v tekmovanju oz. v konkurenci. Moderni sistemi, kakršen naj bi bil tudi slovenski, ljudem zagotavljajo enake možnosti, vendar bodo dosežki različni zaradi različnih sposobnosti in različnih količin vloženega truda. Družba na ta način postane bolj produktivna, kar pa je ne odvezuje dolžnosti, da bi bila tudi socialna in solidarna. Bogatejša država je lahko bolj učinkovita in lahko bolje skrbi za državljane.

Te stvari so znane in opravičujem se, če koga dolgočasim. Vendar ne bom odnehal glede svojega prepričanja, da gre na bolje, da se splošno zadovoljstvo z življenjem - pa tudi z državo - povečuje.

Včeraj sem se udeležil zanimive seje odbora državnega zbora za “zadeve Evropske unije”. Najbolj zanimivi sta bili dve temi: kaj bo z novo “reformno pogodbo”, ki jo pripravlja - po polomu ustavne pogodbe - portugalsko predsedstvo; in kako se bomo odločili glede prihodnosti Kosova. Glede pogodbe sem izrekel upanje, da bo ohranila čim več rešitev iz ustave, ki smo jo v našem parlamentu že potrdili; in da vse kaže, da se bo to upanje uresničilo. Na žalost se bomo na “listino o temeljnih pravicah” samo sklicevali in jo bodo razglasili že pred pogodbo trije evropski predsedniki: predsednik Evropskega parlamenta, predsednik Evropske komisije in predsednik Sveta. Upamo, da Poljaki ne bodo prekoračili dogovora, ki je ustregel njihovi želji po prehodnem obdobju za odločanje z dvojno večino; in da Britanci ne bodo zapletli odnosov z Evropskim sodiščem.

Nekateri poslanci so se jezili, da smo (predstavniki vseh držav razen Poljske in Velike Britanije) popustili glede ustave. Na žalost niso popustile vlade, ki so vse po vrsti ustavo podpisale; ampak volilci.

Glede Kosova postaja jasno, da zadeva ne bo rešena pred začetkom slovenskega predsedovanja. Tistim, ki našim srbskim prijateljem ponujajo izbiro med Kosovom in Evropo, odgovarjamo, da lahko imajo - v okviru evropske perspektive Zahodnega Balkana - oboje. Glavni problem bo ta perspektiva, ki je povezana s pospešeno širitvijo EU. So Evropejci pripravljeni nanjo?

Lahko noč!

Vidim, da je kar nekaj zanimanja za moje prispevke. Njihov namen je razlaga dogajanja, odgovarjanje na morebitna vprašanja. Prepiral se ne bom, to ne pelje nikamor.

Vsekakor je potreben dialog. Tupatam se pojavlja vprašanje, ali je Slovenija v zadnjih letih dosegla kaj pomembnega? Ali je Slovenija uspešna država? Je njena politika prava?

Včasih pozabimo, da je Slovenija neodvisna država šele od leta 1991. Pred tem smo bili državljani Jugoslavije, Avstro-Ogrske itn. Nekoč Slovenci nismo imeli veliko možnosti za odločanje o svojih zadevah, kaj šele o svetu okrog sebe.

Odkar imamo svojo državo, je naše življenje boljše in lažje, mladi ljudje imajo več možnosti za zaposlitev, za študij in za potovanja po svetu. Vsak lahko pove svoje mnenje, vsak lahko vpliva - na svoje predstavnike, na zakonodajo, na politiko… Parlament in vlada sta odgovorna, se odzivata na pobude in kritike. Slovenci vplivajo na evropsko politiko. Od letošnjega Božiča naprej med nami in drugimi članicami EU ne bo več meja. Vedno več Evropejcev doživlja Slovenijo kot uspešno in napredno državo. V marsikaterem pogledu je Slovenija celo vodilna. Skratka, veliko razlogov za ponos in zadovoljstvo.

Slovenija dobro funkcionira. To se kaže pri organiziranju pomoči žrtvam neurja in poplav na Gorenjskem, Štajerskem, Primorskem… V nesreči spoznavamo, da smo sposobni delovati skupaj. Pomagamo si, držimo skupaj. Ker smo člani EU in NATO, nas podpirajo milijoni državljanov držav, ki so članice teh povezav.

Da bi bili uspešni - še uspešnejši - pri urejanju zunanjih zadev, npr. odnosov s Hrvaško in z drugimi državami jugovzhodno od nas, moramo biti seveda enotni. Prvega januarja 2008 nas čaka predsedovanje Evropski uniji. Takrat bomo morali skrbeti za enotnost celotne Evropske unije. To bo mogoče, če bomo enotni doma.

Danes je slovenska vlada sprejela ukrepe, ki bodo pomagali slovenskim državljanom v stiski. Pomagala bo tudi Evropska unija. Slovenija je del skupnosti, ki ni brezbrižna.

Dimitrij Rupel

Kampanja pred predsedniškimi volitvami se bliža vrhuncu, vendar je večina kandidatov še vedno previdnih in obzirnih. Izjema je Zmago Jelinčič, ki predlaga, naj bi Slovenija vprašanje državne meje z Republiko Hrvaško rešila v okviru “mirovne konference o Jugoslaviji”. Predsedniški kandidat pravi, naj bi jo spodbudila Evropska unija, namen konference pa naj bi bil razdelitev nekdanjega jugoslovanskega morja.

Kandidatova ideja, ki je oživela v okviru predvolilne kampanje, je zanimiva, vendar ji - glede na svoje vedenje - ne pripisujem velikih možnosti. Predvsem menim, da si morja ni mogoče “deliti”, kot si je mogoče deliti premoženje ali dolgove.

Na primer: zelo problematična in za Slovenijo nesprejemljiva bi bila delitev Jadranskega morja na “cone”, kakršno je leta 2004 napovedala sosedna Hrvaška. Takrat je morala Hrvaška umakniti veljavnost “Zaščitne ekološke in ribolovne cone” (ZERC) za članice Evropske unije.

Slovenija ne nasprotuje varovanju okolja, morskega bogastva, ampak zemljevidom, ki spremljajo hrvaško napoved ZERC. Slovenija (poleg nje pa tudi Italija in Evropska komisija) so nasprotovale delitvi Jadranskega morja in to celo brez dogovora s tistimi, ki jih takšna delitev zadeva.

Razen tistih delov, ki so povezani z ozemlji in jih imenujemo notranje ali ozemeljske vode, je morje praviloma “odprto” in si ga ni mogoče razdeliti.

To seveda ne pomeni, da ne bi bilo mogoče določiti meja med obmorskimi državami, torej tudi meja na morju. O teh mejah se države lahko dogovorijo, lahko pa o njih odločijo mednarodne ustanove, sodišča, arbitraže itn. Države kot Slovenija, Hrvaška, Črna Gora, Bosna in Hercegovina… so nove države. Meja med njimi pred letom 1991 ni bilo.

Nove države, tudi Slovenija, so nastale po “Mirovni konferenci o Jugoslaviji”, ki se je začela septembra 1991, oz. po poročilih oz. mnenjih Badinterjeve arbitražne komisije, ki so bila sestavljena med januarjem in julijem 1992. Badinterjeva mnenja se sklicujejo na lastne ustavne in zakonske rešitve nastajajočih držav, med katere spadajo tudi odločitve o mejah.

Nove države so nastale na podlagi Mirovne konference in na podlagi izvedenskih mnenj posebne komisije Evropske unije, ki jo je vodil Robert Badinter. Ta komisija je ugotovila, da je SFR Jugoslavija razpadla in da so nekdanje republike njene naslednice. Dokončni sporazum novih držav o nasledstvu SFR Jugoslavije je bil sklenjen leta 2001 na Dunaju. O državnosti in mejah Slovenije (in drugih novih držav) je Evropska unija odločala leta 1992, nove države pa so se o medsebojnih odnosih sporazumele leta 2001.

Ko danes govorimo o državni meji med Slovenijo in Hrvaško, govorimo o uresničitvi načelnih odločitev, ki so stare najmanj petnajst let. Ko govorimo o delitvi premoženja, pa govorimo o sporazumu iz leta 2001. Treba je vedeti, da s tem še ni vse rešeno. Mirovna konferenca in sporazum o nasledstvu pa sta že za nami.

Zagrebška dopisnica Dnevnika Tanja Borčič Bernard v članku “Prešibki za izpeljavo dogovora s Sanaderjem” (Dnevnik, 18. 9. 2007) navaja mnenje hrvaškega političnega analitika Davorja Gjenera, da je haaško sodišče edini možni arbiter za rešitev mejnega spora; da za to rešitev obstaja podpora evropske komisije; in da jo bo izpeljala do konca ena od prihodnjih slovenskih vlad. Temu sledi citat: “Janševa koalicija je zelo šibka in nima več prave legitimitete, da bi izpeljala dogovor s Sanaderjem,” meni Gjenero.

S takšnim mnenjem se je hrvaški analitik približal mnenjem (oz. domnevam) nekaterih v slovenski opoziciji. Takšno gledanje pa je vendar presenetljivo, če pomislimo, da ima aktualna slovenska vlada pred sabo več kot leto, hrvaška pa morda le dva meseca mandata. Ob tem se mi zdi - seveda s hrvaškega vidika - spodbudna misel, da gre za dogovor, ki ga lahko izpelje le močna in legitimna slovenska vlada. Če sledimo misli hrvaškega analitika, bi se morali Slovenci za izpeljavo dogovora precej potruditi in bi morali premagati določene težave. Tega truda in tega premagovanja Slovenci po mnenju hrvaškega analitika niso sposobni, ker so šibki itn.

Takšen pogled na Hrvaškem in morda tudi pri nas ni osamljen. Vendar je zgrešen. Kot sem že napisal, ima Slovenija trdno vlado in trden položaj. Če pustimo ob strani gospodarske dosežke, je najbrž nesporno, da ji je 26 držav zaupalo najvišje evropske odgovornosti. Pri Hrvaški je Slovenija pokazala dobro voljo, konstruktivnost in potrpežljivost. Najprej smo se deset let pogajali. Po koncu pogajanj je od sporazuma (Drnovšek-Račan) leta 2001 odstopila Hrvaška. Istega leta smo podpisali dunajski sporazum o nasledstvu, ki se ga Hrvaška že spet ne drži. Leta 2004 so Evropska komisija, Hrvaška, Italija in Hrvaška podpisale sporazum, da ZERC (Zaščitna ekološko-ribolovna cona) ne bo veljala za članice EU, leta 2005 smo podpisali Brionsko izjavo o izogibanju incidentom. Hrvaška teh sporazumov in izjav ne spoštuje, kot bi jih morala. 

Hrvaški komentator očitno meni, da verodostojnost in spoštovanje dogovorov pomenita šibkost. To je - oprostite - nekoliko balkanska miselnost! Slovenija se že dolgo časa izkazuje kot verodostojna in močna država, katere ugled se zaradi pripravljenosti za dogovarjanje še povečuje. V zadnjem času se na Slovenskem celo krepi zavest o potrebni enotnosti glede zunanjepolitičnih izzivov. To niso znaki slabosti.

Dimitrij Rupel