Naš zunanji minister, trenutno predsedujoči Svetu EU, akademik in intektualec, na svojem blogu tarna, kako se mu godi krivica, celo cenzura, ker mu urednik osrednjega časnika postavlja “količinske omejitve”, pod katerimi lahko v njegovem časniku objavlja svoja pisanja.

Taisti minister pa na drugi strani popolnoma brezsramno preprečuje Sindikatu slovenskih diplomatov (SSD), da na spletni strani MZZ, kjer ima sindikat svojo stalno rubriko, objavi svoja opozorilna pisma, ki jih je naslovil na zunanjega ministra in predsednika vlade! Česa se minister tako boji?

Če še enkrat preberemo ministrovo tarnanje…

“Igra, v katero so se spustili pazniki zadnje besede, je velika in nevarna. Vendar jih razumem. Ko bi objavljali članke, kot je Končati zmedo, in ko bi dovolili, da se besede ujemajo z dejstvi, bi lahko izgubili veliko igro. Nekoliko me preseneča in utruja, da se moramo še danes, sedemnajst let po začetku demokracije, ubadati s cenzuro in arogantnimi uredniki.”

…izpade naravnost groteskno! Tudi diplomati smo utrujeni, da se moramo še danes, sedemnajst let po začetku demokracije, ubadati z arogantnim ministrom.

Peter Golob

Čestitke, Peter Golob. 5 let v boju proti tako močni instituciji nikakor niso mačji kašelj.

pišeš o Rupelovih zunanjepolitičnih uspehih. Čudno, prav zdaj se za zadnje desetletje ne morem se spomniti prav nobenega.

Lp

Oba delovna spora proti MZZ sta tako zaključena, v obeh je dokazana nezakonitost odločb zunanjega ministra dr. Dimitrija Rupla. Pravnoformalno sem torej še vedno razporejen na delovnem mestu vicekonzula v Zagrebu!

Bo “demokrat” Rupel spoštoval obe zanj neugodni sodbi? Bom sporočil…

Lp,

Peter Golob

glede na naravo dela v diplomaciji se mi zdi minister Rupel kar precej aktiven. Seveda bi bilo mogoče kritizirati njegova posamezna dejanja, a jaz imam premalo informacij za takšno, konkretno kritiko. V nebo pa trenutno ne vpije nobena drastična napaka na področju slovenske zunanje politike. Vsaj jaz ne vem zanjo. Po drugi strani vem za kar nekaj zunanjepolitičnih uspehov Slovenije v zadnjih letih, tudi v mandatu Ruplovega ministrovanja.

Piše precej, o tem se strinjam. Nekateri radi pišemo, imamo občutek, da bi lahko kaj pametnega povedali. Zakaj kdo tega ne bi smel, kot meniš ti?

S stališči v članku, o katerem gre tu beseda, seveda prej nismo bili seznanjeni v celoti. So precej diskutabilna. Škoda, da ta diskusija ne poteka javno, v dovolj širokih krogih javnosti.

In - če se že spet oglašam na tem mestu, ker si me, Rado, izzval - naj opazim, da Markeš kar molči. Qui tacet consentire videtur. (?)

To je razlog, ki ga je Markeš navedel kot argument za odločitev o neobjavi Ruplovega članka. Bolje rečeno, zaradi izraženega avtorjevega dvoma (ki se, mimogrede rečeno, uresničuje) si je nenadoma premislil in pojedel dano besedo.

Halo!?

Prebral sem Ruplov članek, na katerega velika večina Slovencev ni naletela. Moram reči, da gre za argumentirano, tehtno branje. Če naj bi odg. urednik presojal, kaj bo objavil, glede na kvaliteto in pomembnost člankov, bi ga po mojem mnenju moral objaviti. Očitno pa je pretehtala reakcija, ki se ne zdi racionalna, temveč prej čustvena (zlasti argument dostojnosti, ki tu nima vsebinske teže; morda gre za nekaj drugega?).

Glede na vsebino članka “Končati zmedo”, glede na odgovor na moj prejšnji komentar, ki mi ga je poslal njegov avtor, in na molk odgovornega urednika - lahko sklepam, da ima prav minister. V medijih vidimo popačeno sliko realnosti, iz katere je tokrat Markeš izrezal pomemben detajl, ki bi jo nekoliko razjasnil.

Zdaj vidim, da se da nesporazum poravnati samo z objavo članka v Delu. Naj se to moje pisanje razume kot skromen, komaj slišen pritisk javnosti na odgovornega urednika Dela.

lpm

(Če bi bili objavljeni vsi ponujeni članki, bi se Delo najbrž precej zredilo. Meni je npr. Lorenci zavrnil kar nekaj člankov, pa mi še na misel ni prišlo, da bi to njegovo selektiranje enačil s cenzuro. Čeprav smo pred zakonom in pred odgovornim urednikom načelno vsi enaki in naj bi ta presojal članke glede na vsebino in ne na avtorja.)

Cenzurira oseba, ki neki članek, katerega je urednik hotel objaviti, črta in njegovo objavo prepove, ali pa črta njegov del. Lahko celo ukaže, da se časnik, v katerem je objavljena inkriminirana vsebina, umakne iz prodaje. Ta oseba ima dejansko moč odločati o tem.

V tem primeru torej ni šlo za cenzuro, temveč za bolj ali manj legitimno in utemeljeno uredniško odločitev. O tem, ali se je odgovorni urednik Dela odločil pravilno ali ne, naj presodi vsak sam. Za moj okus je dr. Markeš zadevo nekoliko zakompliciral po nepotrebnem. Ni pa to še nobena tragedija, saj se da nastali nesporazum lepo poravnati.