Cenzura oživljena
Pred nekaj dnevi me je sodelavec spomnil na članek, ki sem ga napisal pred leti, ko smo se spoprijeli zaradi slovenskega članstva v NATO. Sporočilo članka je bilo preprosto: nasprotniki članstva imajo velikansko prednost pred zagovorniki. Nasprotniki so imeli možnost zadnje besede. Lahko si jim ugovarjal, včasih so nam celo kaj objavili, toda nasprotniki so – ker so uživali podporo medijev – imeli zadnjo besedo.
Kljub neizenačenemu položaju nisem nikoli popustil pred navalom krivice in neresnice. Pred nekaj dnevi sem v blogu opisal težavo, na katero sem naletel, ko sem v Delu poskušal objaviti članek Končati zmedo. Dejstva so preprosta in jih je mogoče dokazati. Tekst sem končal med prazniki v začetku novembra. Po elektronski pošti sem ga poslal uredniku Markešu in ga prosil, naj mi do srede, 7. novembra, odgovori, ali ga bo objavil ali ne. Istočasno sem (4. novembra) napisal blog, v katerem sem sam pri sebi ugibal, ali mi bodo članek objavili ali ne. Nato sem ugasnil računalnik in se (5. novembra) odpravil na pot v Lisbono, nato pa (7. novembra) na Kitajsko.
Urednik Markeš mi je – kakor so mi povedali in kakor pravi tudi sam – prav kmalu odgovoril, da bi članek objavil pod določenimi pogoji. Po premisleku in nerad sem pristal na pogoje. Nato sem dobil sporočilo, da je urednik Markeš potem, ko je že privolil v objavo članka (pod določenimi pogoji), prebral moj blog in se je zelo razjezil. Motilo ga je, ker sem si v blogu dovolil dvomiti o njegovi velikodušnosti. Sklepal je, da sem izražal negotovost glede objave, ko sem že vedel za urednikov pogojno-pozitivni odgovor. Zato me je sklenil kaznovati in članek objaviti v pismih bralcev. Po tem – že drugem – cenzurnem posegu mojega pristanka za objavo seveda ni dobil. Članek sem objavil 8. novembra na spletni strani MZZ.
Sledil je silovit napad Dela in njegovega cenzorja, ki je bil utemeljen na (dokazljivo) neresnični domnevi, da sem si upal dvomiti o urednikovi velikodušnosti. Moj dvom je bil seveda upravičen. Pravice do dvoma si kolikor toliko omikani ljudje (od Descartesa naprej) ne dovolimo odvzeti. Ne glede na to, kdaj je bil dvom zapisan in kdaj ga je urednik opazil, so bili njegovi sklepi napačni in neupravičeni. Toda urednik časnika ima zadnjo besedo. V njej lahko pripiše svojim nasprotnikom tudi neresničnost. To nima nobene zveze z mišljenjem, ampak z močjo in oblastjo.
Podobno se je zgodilo tudi v primeru sporočila MZZ (6. novembra) o podatkih, ki so bili uporabljeni v nedavni volilni kampanji. MZZ je povedalo, da so bili podatki – glede na arhivsko gradivo – točni, v povzetku Dela pa so zapisali, da smo jih razglasili za netočne. Napake kljub opozorilu niso popravili – ker imajo pač zadnjo besedo.
Igra, v katero so se spustili pazniki zadnje besede, je velika in nevarna. Vendar jih razumem. Ko bi objavljali članke, kot je Končati zmedo, in ko bi dovolili, da se besede ujemajo z dejstvi, bi lahko izgubili veliko igro. Nekoliko me preseneča in utruja, da se moramo še danes, sedemnajst let po začetku demokracije, ubadati s cenzuro in arogantnimi uredniki.
November 18th, 2007 at 19:15
Vsekakor so se razmere v Delu, odkar je postal odgovorni urednik dr. Markeš, spremenile. Na bolje, bi rekel.
November 18th, 2007 at 19:28
Pred časom (dva meseca nazaj) sem se kot bralec pritožil pri glavnem in odgovornem uredniku Janezu Markešu zaradi tele zadeve: http://kaloh.blog.siol.net/2007/09/20/osrednji-slovenski-casnik-delo-se-pozvizga-na-pieteto/
in ga prosil, da mi pojasni, kako je to mogoče.
Odgovora seveda ni bilo – kaj pa vendarle pomeni neko mnenje bralca, ki je tudi naročnik Dela… V takšni arogantni uredniški poziciji do končnega konzumenta informacij – bralca in do zavrnitve pisanja zunanjega ministra, je ne glede na drugo problematiko, vendarle nekaj skupnega. Gre za aroganco, ki korenini v neki čudni superiorni miselnosti in ki je zares ni para…
November 18th, 2007 at 23:57
> Nekoliko me preseneča in utruja, da se moramo še danes, sedemnajst let po začetku
> demokracije, ubadati s cenzuro in arogantnimi uredniki.
Ne gospod Rupel, arogantni ste vi, ki si kar dovolite zahtevati, da naj bodo vaši članki objavljeni in če iz popolnoma utemeljenih razlogov glavnega urednika niso, to takoj razglašate kar za cenzuro. To je višek arogance in glede na vaš položaj tudi višek pritiska na medije, Torej ravno to, kar očitate Delu, raje očitajte sebi!
Da je to res, se pa lahko vsakdo prepriča iz Markeševega pisem:
Res je potrebno končati s to zmedo!
Dopisovanje med Dimitrijem Ruplom in Janezom Markešem
http://www.delo.si/index.php?sv_path=41,35,252840
November 19th, 2007 at 09:07
Na tem mestu, pod tem postom, še enkrat lepim svoje mnenje, ker se nanaša neposredno na Ruplovo pojasnilo glede komunikacijskega “kratkega stika” med dr. Ruplom in urednikom Markešem – ki ga resnici na ljubo niti ni bilo. Markeš je pač prikladno izkoristil “sporno” situacijo in s tem imel alibi za neobjavo…
Se ne strinjam niti z Markešem niti z medijskim, ampak se postavljam na stran dr. Rupla!
Natančno sem si pogledal korespondenco med obema glavnima akterjema in ključen urednikov odgovor, za kaj ne bo objavil teksta, je bil ta, da je dr. Rupel še na isti dan (4.11.) ko je tudi Markeš že obljubil objavo, dvomil da se bo le-ta zgodila.
Prvič. Kako lahko Markeš ve, da zun.min. 4.11. ni prispevka napisal preden je šel brat njegovo pojasnilo o predolgem tekstu. Dvomim, da Rupel mrzlično pregleduje svoj mejl, kdaj mu bo Markeš kaj napisal. Drugič. Markeš je dr. Ruplu na začetku avgusta vehementno in nedvoumno dal vedeti, da njegove kolumne v Delu več niso zaželene. Skepsa dr. Rupla, da bo kakšen njegov nov prispevek objavljen, je bila torej upravičena. Ta famozni 4.11. na katerega Markeš stavi svojo odločitev, je dejansko prozornost od prozornosti. Namesto, da bi na Delu z veseljem objavljali neke lucidne in insajderske poglede na zunanjo politiko iz prve roke, iščejo vse možne razloge, da tega ne bi storili.
Markeš se mora zavedati, da po svetu obstajajo tudi državni časopisi, ki so izredni brani (najmanj tako kot drugi časopisi na trgu), tako kot denimo Rossiskaja gazeta, primerljiva z našim Uradnim listom, kjer se poleg objave zakonov, objavljajo še odlični intervjuji s politiki (tako iz Rusije kot iz sveta) in s pomembnimi svetovnimi tvorci javnega mnenja. Tam zunanji ministri seveda ne rabijo prosjačiti za vsak prispevek…
November 19th, 2007 at 17:45
Gospod minister dr. Dimitrij Rupel je v zgornjem tekstu v blogu uporabil zvezo cenzurni poseg, omenil je celo dva cenzurna posega odgovornega urednika Dela. Prvi naj bi bil, ker naj bi članek objavili „le pod določenimi pogoji“. Drugi pa naj bi bil, ker smo ga želeli „kaznovati“ in članek objaviti v pismih bralcev.
O dejstvih se bralec lahko prepriča v kronološkem prikazu na spletni strani Dela, kjer je objavljena vsa korespondenca med menoj in ministrom. Mislim pa, da je treba dodatno osvetliti pojmovno zmedo, ki jo minister izkazuje s „cenzurnim posegom“ in hkrati osvetliti dodatna dejstva.
Minister je na Delu zadosti dolgo objavljal daljše kolumne in zato ve, da je skrajni obseg še objavljivih člankov okrog 10000 znakov. Ko sem mu sporočil, da mu z veseljem objavimo tekst, sem mu sporočil, naj sam skrajša svoje misli na približno predpisan obseg in ne, da mu bomo tekst krajšali uredniško. To je tudi storil, tekst je sam skrajšal na nekaj nad 11000 (vendar še objavljivih) znakov. Ni šlo torej za cenzorski poseg, temveč za tehnično omejitev, ki jo je sicer dobro poznal in ki velja za vse, ne le za njega. Vse bolj se mi vsiljuje misel, da je napisal tako dolg tekst prav zato, da bi ob okrajšavi lahko razlasil cenzuro.
Drugi „cenzorski poseg“ pa dokazuje z zatrdilom, da smo nameravali njegov članek objaviti v rubriki pisma bralcev. Kdor prebere korespondenco, vidi, da je to lažniva trditev. Ponujena mu je bila rubrika Prejeli smo, v kateri so nedavno objavljali tudi predsedniki strank, na primer Katarina Kresal. Od tu naprej logika spregovori sama: kako naj se ministru verjame, da ga Delo ni želelo objaviti, da ga je celo cenzuriralo, če sam zatrdi, da smo članek želeli objaviti v pismih bralcev. Ne glede na neresnično trditev – ponujena je bila rubrika Prejeli smo – sam sebe demantira in sporoča, da je užaljen, ker ni bil objavljen v rubriki, ki se honorira. Morda pa je to bistvo problema.
V kontekstu minister Rupel sporoča, da se, odkar iz znanih razlogov več ne piše rednih kolumen, v Delu ne more pojavljati. Če je to res, in če to iskreno verjame, odkod mu potem želja, da bi imel ta ponedeljek intervju v Delu? Zakaj me je njegov pooblaščenec to soboto (17.11.2007) nujno poklical iz Pariza in ponudil intervju, ki sem ga odklonil, ker imamo že dogovorjen termin z ministrom v decembru. Kako minister Rupel lahko pojasni, da je bil ob cenzuri proti njemu povabljen na okroglo mizo (SP. 22.9. 2007, Haag sicer še ni sprejet, a prav veliko drugega očitno niti ne ostaja), ki se je je tudi udeležil? Mogoče bi bilo dobro, če bi minister prej premislil, preden (prehitro) spregovori.
Janez Markeš, odg. ur. Dela
November 20th, 2007 at 11:24
Tako je torej to… mene pa zanima, zakaj članka niste objavili v blogu, kjer niste omejeni s prostorom? Prav zato je spletni dnevnik odlična rešitev, saj vas ne omejuje noben urednik.
Z lažmi ali polresnicami se pa tudi ne pride daleč…
November 20th, 2007 at 15:13
@ Janez Markeš: “O dejstvih se bralec lahko prepriča v kronološkem prikazu na spletni strani Dela, kjer je objavljena vsa korespondenca med menoj in ministrom.”
Čemu potem še kaj “osvetljevati” in to tako na dolgo in široko? Zelo, zelo simptomatično…
In ne sprenevedajte se, da je rubrika Prejeli smo kaj več od rubrike pisma bralcev. Gre za povsem enako zadevo – navadno državljansko mnenjsko rubriko, le s to razliko, da se tam izraziteje objavljajo odgovori in pojasnila že na kakšne prej načete teme, avtorji pa so ponavadi javnosti bolj ali manj znani…
Kar je naredil dr. Rupel je seveda logično – kdo pri zdravi pameti pa bi tekst, v katerega je vloženo toliko in toliko umskega napora, pustil objaviti v neki obrobni rubirki, še prej pa se je moral ubadati s takšnimi uredniškimi kolobocijami kot jih ne bi imel pri največjih časopisih po svetu…
In ljubi urednik Markeš – “…sporoča, da je užaljen, ker ni bil objavljen v rubriki, ki se honorira. Morda pa je to bistvo problema.” – ta vaša podmena je naravnost absurdna – pa kaj vi poznate pomen posameznih besed oz. besednih zvez? Bistvo problema ali jedro problema ali srčika problema ali glavnina problema seveda ne more biti Ruplov honorar ali pa honorar kateregakoli pisca na komentatorski strani Gostujoče pero (govorite tako kot da gre za milijone, ne pa za 200 eurov in s tem ponovno prikladno spuščate vodo na svoj mlin), bistvo problema je vendarle vaš aroganten odnos, ki je rezultiral v Ruplovi upravičeni zavrnitvi teksta v pismih bralcev oz. rubriki Prejeli smo…
November 22nd, 2007 at 15:42
Dejan,
zdaj se pa že smešiš s svojim enastranskim pogledom na politiko. Volitev je konec, lahko bi končal s črno agitacijo.
November 24th, 2007 at 21:00
Ker tudi sam “kljub neizenačenemu položaju nisem nikoli popustil pred navalom krivice in neresnice”, kot pravi dr. Rupel, dajem na blog in v vednost sledeči javni poziv:
Peter Golob
Ul. Milana Majcna 49a
1000 Ljubljana
GSM: 051/ 240 616
e-pošta: petergol@hotmail.com
Ljubljana, 20.11.2007
1. predsednik vlade g. Janez Janša,
2. minister za notranje zadeve g. Dragutin Mate,
3. minister za pravosodje g. dr. Lovro Šturm,
4. minister za javno upravo g. dr. Gregor Virant,
5. varuhinja človekovih pravic ga. dr. Zdenka Čebašek – Travnik,
6. Komisija za preprečevanje korupcije, predsednik g. Drago Kos,
7. Vrhovno sodišče, predsednik g. Franc Testen,
8. Predstavništvo EK v Sloveniji, vodja ga. Mihela Zupančič,
9. Državni zbor – Odbor za notranjo politiko, javno upravo in pravosodje, podpredsednika g. Srečko Hvauc in g. Davorin Terčon; Komisija za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti, predsednica ga. Majda Potrata; Odbor za zunanjo politiko, predsednik g. Jožef Jerovšek,
10. parlamentarne stranke,
11. sindikati,
12. mediji…
Zadeva: neučinkovita in neustrezna zaščita prijaviteljev nepravilnosti –
Republika Slovenija krši prevzete mednarodne obveznosti
Spoštovani!
Naslovnikom pošiljam v vednost tri vloge: tožbo vloženo na delovno sodišče zaradi nezakonite razporeditve (priloga 1), tožbo vloženo na upravno sodišče zaradi nezakonitega imenovanja v uradniški naziv (priloga 2) in rokovni predlog vložen na višje delovno sodišče zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku (priloga 3). Iz vseh treh vlog je razvidno, da Republika Slovenija v praksi ne izpolnjuje svojih mednarodnopravnih obveznosti, ki jih je prevzela z ratifikacijo Kazenskopravne in Civilnopravne konvencije Sveta Evrope o korupciji ter sprejetjem Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev.
Obrazložitev:
I.
Kazenskopravna konvencija o korupciji v 22. členu določa, da pogodbenica sprejme takšne ukrepe, kot so potrebni za zagotovitev »učinkovite in ustrezne zaščite« za osebe, ki prijavijo kazniva dejanja, opredeljena v skladu z 2. do 14. členom te konvencije (med njimi aktivno in pasivno podkupovanje javnih uslužbencev iz 2. in 3. člena te konvencije), ali drugače sodelujejo s preiskovalnimi organi ali organi pregona ter priče, ki pričajo o teh kaznivih dejanjih.
Civilnopravna konvencija o korupciji v 9. členu določa, da vsaka pogodbenica v svojem notranjem pravu zagotovi »ustrezno zaščito« pred vsakim neupravičenim kaznovanjem zaposlenih, ki imajo razloge za sum korupcije in ki v dobri veri sporočijo svoj sum pristojnim osebam ali organom.
Obe konvenciji je Slovenija nadgradila s sprejetjem Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev, ki ga je prav tako sprejela na pobudo Sveta Evrope, v katerem je v 12. členu (prijava nezakonitega ravnanja) določeno:
»- Javni uslužbenec, ki meni, da se od njega zahteva ravnanje, ki je nezakonito, nepravilno ali neetično in pri katerem gre za delovanje, ki ni v skladu s tem kodeksom, mora to prijaviti v skladu z zakonom.
- Javni uslužbenec mora v skladu z zakonom prijaviti pristojnemu organu, če ugotovi, da drugi javni uslužbenci kršijo ta kodeks.
- Javni uslužbenec, ki je karkoli od navedenega prijavil v skladu z zakonom in meni, da odziv ni sorazmeren z njegovo skrbjo, lahko zadevo pisno prijavi predstojniku ustreznega organa.
- Če zadeve ni mogoče rešiti s postopki in pritožbami, določenimi v predpisih o javni upravi tako, da bo to sprejemljivo za javnega uslužbenca, mora javni uslužbenec izpeljati navodila predstojnika, ki so mu bila dana.
- Javni uslužbenec mora pristojnim organom prijaviti vsak dokaz, navedbo ali sum nezakonitega ali kaznivega dejanja v zvezi z opravljanjem javnih nalog, za katere je izvedel med zaposlitvijo ali v zvezi z njo. Preiskavo o prijavljenih dejstvih opravijo pristojni organi.
- Zagotoviti se mora, da je javni uslužbenec, ki je karkoli od navedenega prijavil iz utemeljenega razloga in v dobri veri, varovan pred šikaniranjem, grožnjami in podobnimi ravnanji, ki ogrožajo opravljanje javnih nalog.«
Zakon o javnih uslužbencih (ZJU-UPB3) v 1. odst. 15. člena določa, da mora delodajalec javnega uslužbenca »varovati pred šikaniranjem, grožnjami in podobnimi ravnanji, ki ogrožajo opravljanje njegovega dela«.
II.
Kljub zgoraj naštetim pravnim normam, ki na deklarativni ravni ščitijo javne uslužbence, ki prijavijo nezakonito, nepravilno ali neetično ravnanje oz. sume kaznivih dejanj nadrejenih, pa Republika Slovenija javnim uslužbencem v praksi ne zagotavlja ustrezne in učinkovite zaščite, kot se je obvezala z ratifikacijo obeh zgoraj navedenih konvencij Sveta Evrope o korupciji. V Sloveniji so prijavitelji nepravilnosti (ang. whistlerblowers) prepuščeni na milost in nemilost svojim predstojnikom, ki jih pogosto grobo šikanirajo, tudi z razporeditvami na druga delovna mesta ali z odpovedjo delovnega razmerja. Tako so javni uslužbenci, ki opravijo svojo dolžnost iz 12. člena Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev in razkrijejo nepravilnosti, v končni fazi prisiljeni, da pravno zaščito iščejo v dolgotrajnih in dragih sodnih postopkih. Vendar včasih tudi dobljena pravda ni zagotovilo, da se šikaniranje predstojnika ne bo nadaljevalo. Takšno stanje seveda odvrača slovenske javne uslužbence od prijavljanja nepravilnosti, kar ima za posledico nizko stopnjo odkrivanja in pregona koruptivnih kaznivih dejanj v Republiki Sloveniji.
III.
Odbor za notranjo politiko Državnega zbora je že v prejšnji parlamentarni sestavi, ko mu je predsedoval g. Maksimilijan Lavrinc, na moj predlog obravnaval problematiko neučinkovite zaščite prijaviteljev nepravilnosti v Republiki Sloveniji in takratnega direktorja vladinega Urada za preprečevanje korupcije gospoda Boštjana Penka z dopisom št. 102-01/90-4/39 z dne 8.3.2004 prosil, da mu poroča o tej problematiki. V tem dopisu odbor tudi opozarja g. Penka, da »redni pravni postopki, ki so po vašem mnenju še edini možni, če prijavitelja ne zaščiti njegov predstojnik, namreč zaradi svoje dolgotrajnosti ne morejo zagotoviti učinkovitega varstva. Prijavitelj bi moral imeti zaščito zagotovljeno takoj, ko prijavi nezakonito ravnanje, če seveda želimo, da javni uslužbenci to načelo kodeksa izvajajo.« Odbor je uradu tudi priporočil, naj nemudoma predlaga vladi »takojšnje učinkovite ukrepe za zaščito navedenih prijaviteljev«.
Urad je nato na vlado naslovil predlog št. 003-242-41/2002,44 z dne 18.3.2004, v katerem je vlado opozoril, da »se v praksi nemalokrat dogodi, da je javni uslužbenec zaradi opozarjanja na napake in tudi zaradi prijavljanja nezakonitih ravnanj v povezavi z izvajanjem javnih nalog izpostavljen grožnjam, pritiskom in tudi sankcijam« ter da veljavna zakonodaja prijaviteljem ne nudi ustrezne in učinkovite zaščite, saj »javni uslužbenec lahko uveljavlja svoje pravice le v okviru rednih pravnih postopkov, ki pa zaradi dolgotrajnosti po našem mnenju ne zagotavljajo učinkovitega varstva javnih uslužbencev«. Vladi je prelagal, da »ustanovi ad-hoc delovno skupino, v kateri naj bodo predstavniki MP, MNZ in UPK, ki naj pregledajo mednarodne in domače pravne akte, ki govore o zaščiti prijaviteljev korupcije, pripravijo tekst ustreznega akta, ki bo zagotovil njihovo učinkovito zaščito in izvedejo potrebne priprave za uresničitev tega akta«.
Vlada je z dopisom št. 016-03/2001-2 z dne 24.3.2004 poslala to pobudo v obravnavo Ministrstvu za pravosodje in Ministrstvu za notranje zadeve. Notranji minister dr. Rado Bohinc, pri katerem je bil dr. Gregor Virant takrat državni sekretar, je to pobudo sicer podprl, vendar se stanje na tem področju vse do danes ni uredilo.
Minister za javno upravo gospod dr. Gregor Virant je kot predstavnik sedanje vlade javno izrazil stališče, da sploh ni potrebna posebna zakonska ureditev, ki bi zagotovila »učinkovito in ustrezno« zaščito prijaviteljev. Mnenja je, da je že s samo ustanovitvijo vladne Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja zagotovljena višja raven zaščite šikaniranih javnih uslužbencev, ker na drugi stopnji ne odloča več predstojnik državnega organa. Vendar način kadrovanja v to komisijo in zlasti praksa odločanja te »vladne« (!) komisije dokazujeta, da ta organ ni tolikanj neodvisen od vlade, da bi v sporu med javnim uslužbencem in ministrom odločal neodvisno in nepristransko. Pravni standard »ustrezne in učinkovite zaščite« zato z ustanovitvijo te komisije nikakor ni izpolnjen. Poskus v smeri zakonske ureditve zaščite prijaviteljev nepravilnosti so predstavljale le nekatere določbe v predlogu zakona o zagotavljanju integritete v javnem sektorju, ki ga je pripravila Komisija za preprečevanje korupcije, vendar ta ni bil sprejet.
Opozoriti je potrebno tudi na dejstvo, da »inšpekcijo za sistem javnih uslužbencev«, ki jo ureja ZJU (v 179. členu in nasl.) in ki naj bi skrbela za zakonito izvajanje določb tega zakona, v praksi predstavlja le ena sama inšpektorica za sistem javnih uslužbencev (!), ki pa se zaradi velikega pripada zadev praktično ne more spopasti s številnimi kršitvami v javnem sektorju. V konkretnem primeru sem inšpektorico go. Dušo Pokeržnik že dne 21.8.2007 pisno pozval, naj na MZZ preveri zakaj ni objavilo dveh katalogov delovnih mest, ki sta prilogi k aktu o sistemizaciji (po veljavni sodni in ustavnosodni praksi ima namreč neobjava za posledico neveljavnost sistemizacije, kar ima za posledico ničnost vseh odločb, ki so izdane na podlagi takšne neveljavne sistemizacije!), vendar mi je inšpektorica odgovorila le, da je edina inšpektorica in da primer še ni prišel na vrsto! Minister za javno upravo g. dr. Gregor Virant in predsednik vlade g. Janez Janša očitno nista zainteresirana, da bi se vzpostavil red na tem področju, saj bi sicer zagotovila ustrezno število inšpektorjev ter ustrezno in učinkovito zakonsko zaščito prijaviteljev nepravilnosti.
IV.
Konkreten dokaz o neustrezni in neučinkoviti oz. zgolj deklarativni zaščiti prijaviteljev nepravilnosti v veljavni zakonodaji pa je moj primer, ki se vleče že šest let in še vedno nima epiloga.
Zunanji minister dr. Dimitrij Rupel me že od konca leta 2001 šikanira, ker sem, v skladu z 12. členom zgoraj navedenega Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev, razkril nezakonitosti v vizumskem poslovanju MZZ in druge nepravilnosti (sum sklepanja fiktivnih pogodb o najemu rezidence v Zagrebu za polovico nižji znesek, protiustavno omejevanje svobode gibanja diplomatom, sum zlorabe službenih telefonov, ipd.). V nezakonito vizumsko poslovanje je bil osebno vpleten tudi sedanji državni sekretar MZZ Andrej Šter, vendar ga ni doletela nobena sankcija. Nasprotno, minister dr. Rupel je kaznoval mene, tako da me je najprej odpoklical iz Zagreba, nato pa mi še odpovedal delovno razmerje.
Višje delovno in socialno sodišče je po šestih letih (!) vendarle pravnomočno razsodilo, da mi je delovno razmerje na MZZ prenehalo nezakonito in v isti sodbi tudi eksplicitno pojasnilo, da me mora MZZ »ponovno prijaviti v diplomatski zbor v Republiki Hrvaški«. MZZ me je zato moralo vzeti nazaj v službo, vendar me še vedno noče vrniti na prejšnje delovno mesto na veleposlaništvu v Zagrebu. Državni sekretar MZZ Andrej Šter, čigar nepravilnosti sem razkril pred šestimi leti, mi je takoj po vrnitvi na delo na MZZ izdal novo razporeditveno odločbo in novo odločbo o imenovanju v naziv, s katerima me ponovno šikanira. Z njima me namreč razporeja drugam, kot bi me moral glede na pojasnilo višjega sodišča, ter v neustrezen (začetniški) naziv, za katerega je predpisanih zgolj 7 mesecev delovnih izkušenj, čeprav jih imam sam že čez 8 let. Takšno ignoriranje pravnomočne sodbe predstavlja grob poseg v sodno vejo oblasti in protizakonito diskriminacijo uradnika zaradi osebnih okoliščin. Zoper obe šikanozni Šterovi odločbi sem zato moral vložiti dve novi tožbi (prilogi 1 in 2), kar dokazuje, da prijavitelji nismo učinkovito in ustrezno zaščiteni, saj niti dobljena pravda ne preprečuje nadaljnjega šikaniranja.
MZZ namreč trdi, da ga obrazložitev pravnomočne sodbe višjega delovnega sodišča opr. št. Pdp 643/2007 z dne 21.6.2007, v kateri je izrecno pojasnjeno, da imam pravico hoditi na delo na Veleposlaništvo RS v Zagrebu in da me mora MZZ ponovno prijaviti v diplomatski zbor na Hrvaškem, sploh ne zavezuje. MZZ neutemeljeno vztraja, da bi se moral predhodno pravnomočno zaključiti delovni spor o moji razporeditvi iz Zagreba v Ljubljano (ta spor se nedopustno vleče že od leta 2002, s čimer mi Republika Slovenija grobo krši pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja; priloga 3), čeprav mu je višje delovno sodišče v sodbi lepo pojasnilo, da bi me moralo nemudoma razporediti na veleposlaništvo v Zagrebu na podlagi pravnomočne začasne odredbe z dne 26.2.2002, ki je zadržala moj odpoklic z mesta vicekonzula v Zagrebu.
Zaradi izredne počasnosti delovnega sodstva, ki tovrstnih sporov ne rešuje promptno in prednostno, je torej ministru dr. Dimitriju Ruplu in državnemu sekretarju Andreju Šteru omogočeno, da me že šest let uspešno šikanirata, kar dokazuje, da veljavna zakonodaja ne zagotavlja »ustrezne in učinkovite« zaščite prijaviteljev nepravilnosti.
V.
Po drugi strani pa odgovorni za razkrite in dokazane nepravilnosti sploh niso bili sankcionirani, temveč celo nagrajeni.
Državni sekretar MZZ Andrej Šter je pred 6 leti protipravno zahteval, naj sprejmem v obravnavo vlogi dveh prosilcev za vizum iz BiH, čeprav so konzularna navodila MZZ to izrecno prepovedovala. Za to ravnanje ni bil sankcioniran, temveč ga je sedanja vlada celo imenovala za državnega sekretarja. Takratni vodja Konzularnega sektorja MZZ Andrej Grasselli je zahteval, naj makednonski študentki omogočim bivanje v Sloveniji kar na podlagi vstopnega vizuma, čeprav je to v nasprotju z Zakonom o tujcih, kar je kasneje potrdilo tudi MNZ v dopisu št. 0301-12/02-252/3-2000 z dne 5.12.2001. Za to ravnanje ni bil sankcioniran, temveč ga je sedanja vlada celo imenovala za člana vladne Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja (toliko o neodvisnosti in nepristranskosti te komisije!). Oba sta v nasprotju z 12. členom ZUP posegla v samostojnost uradnika pri odločanju v upravnem postopku, kar ima elemente kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja iz 261. čl. KZ.
Da je takšno poseganje v upravno odločanje protizakonito, je ministra dr. Rupla pred leti, v pismu št. 038-01-5/2004-3 z dne 29.1.2004 (priloga 4), opozoril tudi takratni državni sekretar MNZ dr. Gregor Virant, sedaj resorni minister za javno upravo. Nedopustno šikaniranje diplomata je v poslanskem vprašanju ostro kritiziral tudi takratni opozicijski poslanec SDS in strokovnjak za javno upravo dr. Mihael Brejc
(glej http://www.dz-rs.si/index.php?id=94&mandate=3&author=264&o=0&unid=VPP3|7A5E8DA4A6C874AAC1256E380038A322&showdoc=1).
Kljub tako resnim opozorilom dveh tako eminentnih članov vladajoče Slovenske demokratske stranke (SDS), ki sta tudi priznana strokovnjaka za področje javne uprave in upravni postopek, predsednik vlade g. Janez Janša dovoljuje, da me njegov strankarski kolega in osamosvojiteljski prijatelj dr. Dimitrij Rupel in prijatelj Andrej Šter še naprej grobo šikanirata. Dopuščanje takšnega početja s strani predsednika vlade g. Janeza Janše je, ne le protizakonito, temveč tudi izrazito nemoralno in dvolično. Janez Janša se namreč v javnosti sam rad predstavlja kot bivši disident, ki je trpel nasilje prejšnjega režima in končal v zaporu, ker je opozoril na nepravilnosti v JLA. Nerazumljivo je, da lahko taisti človek, ki je bil nekoč sam v vlogi žrtve tovrstnega šikaniranja, sedaj dovoli, da njegov režim z enakimi metodami šikanira druge slovenske državljane, ker so ga dobronamerno opozorili na nepravilnosti. Naši »osamosvojitelji« so po svojih moralno-etičnih normah očitno ostali na nivoju prejšnjega totalitarnega režima, proti kateremu so se borili.
VI.
Z zgoraj opisanim ravnanjem Andreja Štera Republika Slovenija grobo krši svojo notranjo zakonodajo in tudi prevzete mednarodne obveznosti. Šikaniranje javnih uslužbencev oz. prijaviteljev nepravilnosti namreč prepovedujejo, tako 1. odst. 15. člena ZJU in 12. člen Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev, kot tudi 22. člen Kazenskopravne in 9. člen Civilnopravne konvencije o korupciji. Še huje je, ker Andrej Šter zavestno ignorira eksplicitno pojasnilo višjega delovnega sodišča v pravnomočni sodbi, da bi me moralo MZZ »ponovno prijaviti v diplomatski zbor v Republiki Hrvaški«. Gre torej za grob napad izvršne na sodno vejo oblasti!
Predsednika vlade g. Janeza Janšo, ministra za notranje zadeve g. Dragutina Mateja, ministra za pravosodje g. dr. Lovra Šturma, ministra za javno upravo g. dr. Gregorja Viranta, predsednika Vrhovnega sodišča g. Franca Testena, varuhinjo človekovih pravic go. dr. Zdenko Čebašek – Travnik, Komisijo za preprečevanje korupcije in pristojna delovna telesa Državnega zbora zato
pozivam,
da v skladu s svojimi zakonskimi pooblastili nemudoma ukrepajo in zagotovijo, da se zgoraj opisano šikaniranje takoj konča, odgovorni na MZZ pa ustrezno sankcionirajo.
Ostale naslovnike pa pozivam, da na predsednika vlade naslovijo apel, naj prepreči protipravno šikaniranje vseh prijaviteljev nepravilnosti in zagotovi njihovo čim prejšnjo sistemsko zakonsko zaščito, ki naj bo »ustrezna in učinkovita«.
V kolikor boste zgoraj imenovani dopustili, da državni funkcionarji še naprej nekaznovano nadaljujejo s tovrstnimi protipravnimi posegi v upravne postopke in s šikaniranjem uradnikov, ki se takšnemu početju uprejo, bo to pomenilo negacijo pravne države, razkroj sistema javne uprave in razmah politične korupcije. Zamislite si, da bi vsi funkcionarji vsesplošno naročali svojim podrejenim javnim uslužbencem, komu naj izdajo gradbeno dovoljenje in komu ne, komu naj dodelijo državljanstvo in komu ne, komu naj dodelijo subvencijo in komu ne, komu naj izrečejo kazen in komu ne, ipd. ter jih v primeru ugovora, da je takšno poseganje v postopek protipravno, razporedili na drugo delovno mesto ali celo vrgli iz službe!
Spoštovani, čas je že, da začne Republika Slovenija tudi v praksi spoštovati prevzete mednarodne obveznosti iz obeh zgoraj citiranih konvencij Sveta Evrope, odgovornost zgoraj imenovanih pa je, da to nemudoma udejanjijo.
S spoštovanjem,
Peter Golob, univ. dipl. prav.
Priloge:
- tožba zaradi nezakonite razporeditve (priloga 1),
- tožba zaradi nezakonitega imenovanja v uradniški naziv (priloga 2) in
- rokovni predlog zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku (priloga 3).
November 28th, 2007 at 16:45
divje!
December 1st, 2007 at 20:28
No, če se vrnemo k vprašanju cenzure: odločitev odgovornega urednika se od cenzure bistveno razlikuje. Odgovorni urednik lahko odloči, kaj objavi in česa ne. V primeru negativne odločitve pač nekega prispevka ni cenzuriral, ampak se je odločil, da prispevek ne bo objavljen.
(Če bi bili objavljeni vsi ponujeni članki, bi se Delo najbrž precej zredilo. Meni je npr. Lorenci zavrnil kar nekaj člankov, pa mi še na misel ni prišlo, da bi to njegovo selektiranje enačil s cenzuro. Čeprav smo pred zakonom in pred odgovornim urednikom načelno vsi enaki in naj bi ta presojal članke glede na vsebino in ne na avtorja.)
Cenzurira oseba, ki neki članek, katerega je urednik hotel objaviti, črta in njegovo objavo prepove, ali pa črta njegov del. Lahko celo ukaže, da se časnik, v katerem je objavljena inkriminirana vsebina, umakne iz prodaje. Ta oseba ima dejansko moč odločati o tem.
V tem primeru torej ni šlo za cenzuro, temveč za bolj ali manj legitimno in utemeljeno uredniško odločitev. O tem, ali se je odgovorni urednik Dela odločil pravilno ali ne, naj presodi vsak sam. Za moj okus je dr. Markeš zadevo nekoliko zakompliciral po nepotrebnem. Ni pa to še nobena tragedija, saj se da nastali nesporazum lepo poravnati.
December 2nd, 2007 at 18:55
@Markeš: “Vaš javno postavljeni dvom o tem, ali bomo v Delu objavili članek, je bil na spletnem blogu uradne strani MZZ torej še naprej izpostavljen, ko ste že več dni imeli moj odgovor, in potem, ko ste skrajšan članek vnovič poslali v objavo. Tako dejanje sem kot urednik ocenil za nedostojno in neprimerno.”
To je razlog, ki ga je Markeš navedel kot argument za odločitev o neobjavi Ruplovega članka. Bolje rečeno, zaradi izraženega avtorjevega dvoma (ki se, mimogrede rečeno, uresničuje) si je nenadoma premislil in pojedel dano besedo.
Halo!?
Prebral sem Ruplov članek, na katerega velika večina Slovencev ni naletela. Moram reči, da gre za argumentirano, tehtno branje. Če naj bi odg. urednik presojal, kaj bo objavil, glede na kvaliteto in pomembnost člankov, bi ga po mojem mnenju moral objaviti. Očitno pa je pretehtala reakcija, ki se ne zdi racionalna, temveč prej čustvena (zlasti argument dostojnosti, ki tu nima vsebinske teže; morda gre za nekaj drugega?).
Glede na vsebino članka “Končati zmedo”, glede na odgovor na moj prejšnji komentar, ki mi ga je poslal njegov avtor, in na molk odgovornega urednika – lahko sklepam, da ima prav minister. V medijih vidimo popačeno sliko realnosti, iz katere je tokrat Markeš izrezal pomemben detajl, ki bi jo nekoliko razjasnil.
Zdaj vidim, da se da nesporazum poravnati samo z objavo članka v Delu. Naj se to moje pisanje razume kot skromen, komaj slišen pritisk javnosti na odgovornega urednika Dela.
lpm
December 6th, 2007 at 14:03
Matjaž,
naj raje dr. Rupel kaj naredi. Gostobesedeno piše že leta in leta. Praksa ga pa izdaja.
V glavnem Ruplova stališča že vsi poznamo. Raje bi imeli kaj konkretnega, kakšen zunanjepolitični uspeh.
Pišejo naj pa novinarja in mi (blogarji).
LP
December 11th, 2007 at 14:17
Rado,
glede na naravo dela v diplomaciji se mi zdi minister Rupel kar precej aktiven. Seveda bi bilo mogoče kritizirati njegova posamezna dejanja, a jaz imam premalo informacij za takšno, konkretno kritiko. V nebo pa trenutno ne vpije nobena drastična napaka na področju slovenske zunanje politike. Vsaj jaz ne vem zanjo. Po drugi strani vem za kar nekaj zunanjepolitičnih uspehov Slovenije v zadnjih letih, tudi v mandatu Ruplovega ministrovanja.
Piše precej, o tem se strinjam. Nekateri radi pišemo, imamo občutek, da bi lahko kaj pametnega povedali. Zakaj kdo tega ne bi smel, kot meniš ti?
S stališči v članku, o katerem gre tu beseda, seveda prej nismo bili seznanjeni v celoti. So precej diskutabilna. Škoda, da ta diskusija ne poteka javno, v dovolj širokih krogih javnosti.
In – če se že spet oglašam na tem mestu, ker si me, Rado, izzval – naj opazim, da Markeš kar molči. Qui tacet consentire videtur. (?)
December 12th, 2007 at 21:05
[...] commentaries in the main daily newspaper Delo for 1,5 half years (after what he has been unfairly, his words, asked to stop by the new editor) and even runs a blog (unfortunatelly also discussing the unfair [...]
December 13th, 2007 at 16:50
Z veseljem oznanjam, da sem v soboto prejel še eno ugodilno sodbo. Delovno sodišče je po šestih letih končno pravnomočno razsodilo, da je bila odločba dr. Dimitrija Rupla o moji predčasni razporeditvi z mesta vicekonzula v Zagrebu nezakonita. (Naj spomnim, da me je Rupel pred šestimi leti nezakonito odpoklical, ker sem razkril nezakonito vizumsko prakso MZZ, v katero je bil vpleten tudi njegov prijatelj – sedanji državni sekretar MZZ Andrej Šter.)
Oba delovna spora proti MZZ sta tako zaključena, v obeh je dokazana nezakonitost odločb zunanjega ministra dr. Dimitrija Rupla. Pravnoformalno sem torej še vedno razporejen na delovnem mestu vicekonzula v Zagrebu!
Bo “demokrat” Rupel spoštoval obe zanj neugodni sodbi? Bom sporočil…
Lp,
Peter Golob
December 13th, 2007 at 22:20
Matjaž,
pišeš o Rupelovih zunanjepolitičnih uspehih. Čudno, prav zdaj se za zadnje desetletje ne morem se spomniti prav nobenega.
Lp
December 14th, 2007 at 06:21
Rado, če prebereš natančno, pišem o zunanjepolitičnih uspehih SLOVENIJE. Naj te samo spomnim, da prevzemamo predsedovanje EU.
Čestitke, Peter Golob. 5 let v boju proti tako močni instituciji nikakor niso mačji kašelj.
December 25th, 2007 at 07:27
Pogrešam, odgovore in komentarje gospoda dr. Dimitrija Rupla
.
Januar 9th, 2008 at 15:11
Kakšno sprenevedanje, kakšna dvoličnost!
Naš zunanji minister, trenutno predsedujoči Svetu EU, akademik in intektualec, na svojem blogu tarna, kako se mu godi krivica, celo cenzura, ker mu urednik osrednjega časnika postavlja “količinske omejitve”, pod katerimi lahko v njegovem časniku objavlja svoja pisanja.
Taisti minister pa na drugi strani popolnoma brezsramno preprečuje Sindikatu slovenskih diplomatov (SSD), da na spletni strani MZZ, kjer ima sindikat svojo stalno rubriko, objavi svoja opozorilna pisma, ki jih je naslovil na zunanjega ministra in predsednika vlade! Česa se minister tako boji?
Če še enkrat preberemo ministrovo tarnanje…
“Igra, v katero so se spustili pazniki zadnje besede, je velika in nevarna. Vendar jih razumem. Ko bi objavljali članke, kot je Končati zmedo, in ko bi dovolili, da se besede ujemajo z dejstvi, bi lahko izgubili veliko igro. Nekoliko me preseneča in utruja, da se moramo še danes, sedemnajst let po začetku demokracije, ubadati s cenzuro in arogantnimi uredniki.”
…izpade naravnost groteskno! Tudi diplomati smo utrujeni, da se moramo še danes, sedemnajst let po začetku demokracije, ubadati z arogantnim ministrom.
Peter Golob