Dimitrij Rupel

Pred nekaj dnevi me je sodelavec spomnil na članek, ki sem ga napisal pred leti, ko smo se spoprijeli zaradi slovenskega članstva v NATO. Sporočilo članka je bilo preprosto: nasprotniki članstva imajo velikansko prednost pred zagovorniki. Nasprotniki so imeli možnost zadnje besede. Lahko si jim ugovarjal, včasih so nam celo kaj objavili, toda nasprotniki so – ker so uživali podporo medijev – imeli zadnjo besedo.

Kljub neizenačenemu položaju nisem nikoli popustil pred navalom krivice in neresnice. Pred nekaj dnevi sem v blogu opisal težavo, na katero sem naletel, ko sem v Delu poskušal objaviti članek Končati zmedo. Dejstva so preprosta in jih je mogoče dokazati. Tekst sem končal med prazniki v začetku novembra. Po elektronski pošti sem ga poslal uredniku Markešu in ga prosil, naj mi do srede, 7. novembra, odgovori, ali ga bo objavil ali ne. Istočasno sem (4. novembra) napisal blog, v katerem sem sam pri sebi ugibal, ali mi bodo članek objavili ali ne. Nato sem ugasnil računalnik in se (5. novembra) odpravil na pot v Lisbono, nato pa (7. novembra) na Kitajsko.

Urednik Markeš mi je – kakor so mi povedali in kakor pravi tudi sam – prav kmalu odgovoril, da bi članek objavil pod določenimi pogoji. Po premisleku in nerad sem pristal na pogoje. Nato sem dobil sporočilo, da je urednik Markeš potem, ko je že privolil v objavo članka (pod določenimi pogoji), prebral moj blog in se je zelo razjezil. Motilo ga je, ker sem si v blogu dovolil dvomiti o njegovi velikodušnosti. Sklepal je, da sem izražal negotovost glede objave, ko sem že vedel za urednikov pogojno-pozitivni odgovor. Zato me je sklenil kaznovati in članek objaviti v pismih bralcev. Po tem – že drugem – cenzurnem posegu mojega pristanka za objavo seveda ni dobil. Članek sem objavil 8. novembra na spletni strani MZZ.

Sledil je silovit napad Dela in njegovega cenzorja, ki je bil utemeljen na (dokazljivo) neresnični domnevi, da sem si upal dvomiti o urednikovi velikodušnosti. Moj dvom je bil seveda upravičen. Pravice do dvoma si kolikor toliko omikani ljudje (od Descartesa naprej) ne dovolimo odvzeti. Ne glede na to, kdaj je bil dvom zapisan in kdaj ga je urednik opazil, so bili njegovi sklepi napačni in neupravičeni. Toda urednik časnika ima zadnjo besedo. V njej lahko pripiše svojim nasprotnikom tudi neresničnost. To nima nobene zveze z mišljenjem, ampak z močjo in oblastjo.

Podobno se je zgodilo tudi v primeru sporočila MZZ (6. novembra) o podatkih, ki so bili uporabljeni v nedavni volilni kampanji. MZZ je povedalo, da so bili podatki – glede na arhivsko gradivo – točni, v povzetku Dela pa so zapisali, da smo jih razglasili za netočne. Napake kljub opozorilu niso popravili – ker imajo pač zadnjo besedo.

Igra, v katero so se spustili pazniki zadnje besede, je velika in nevarna. Vendar jih razumem. Ko bi objavljali članke, kot je Končati zmedo, in ko bi dovolili, da se besede ujemajo z dejstvi, bi lahko izgubili veliko igro. Nekoliko me preseneča in utruja, da se moramo še danes, sedemnajst let po začetku demokracije, ubadati s cenzuro in arogantnimi uredniki.