Dimitrij Rupel

Pred nekaj dnevi me je sodelavec spomnil na članek, ki sem ga napisal pred leti, ko smo se spoprijeli zaradi slovenskega članstva v NATO. Sporočilo članka je bilo preprosto: nasprotniki članstva imajo velikansko prednost pred zagovorniki. Nasprotniki so imeli možnost zadnje besede. Lahko si jim ugovarjal, včasih so nam celo kaj objavili, toda nasprotniki so – ker so uživali podporo medijev – imeli zadnjo besedo.

Kljub neizenačenemu položaju nisem nikoli popustil pred navalom krivice in neresnice. Pred nekaj dnevi sem v blogu opisal težavo, na katero sem naletel, ko sem v Delu poskušal objaviti članek Končati zmedo. Dejstva so preprosta in jih je mogoče dokazati. Tekst sem končal med prazniki v začetku novembra. Po elektronski pošti sem ga poslal uredniku Markešu in ga prosil, naj mi do srede, 7. novembra, odgovori, ali ga bo objavil ali ne. Istočasno sem (4. novembra) napisal blog, v katerem sem sam pri sebi ugibal, ali mi bodo članek objavili ali ne. Nato sem ugasnil računalnik in se (5. novembra) odpravil na pot v Lisbono, nato pa (7. novembra) na Kitajsko.

Urednik Markeš mi je – kakor so mi povedali in kakor pravi tudi sam – prav kmalu odgovoril, da bi članek objavil pod določenimi pogoji. Po premisleku in nerad sem pristal na pogoje. Nato sem dobil sporočilo, da je urednik Markeš potem, ko je že privolil v objavo članka (pod določenimi pogoji), prebral moj blog in se je zelo razjezil. Motilo ga je, ker sem si v blogu dovolil dvomiti o njegovi velikodušnosti. Sklepal je, da sem izražal negotovost glede objave, ko sem že vedel za urednikov pogojno-pozitivni odgovor. Zato me je sklenil kaznovati in članek objaviti v pismih bralcev. Po tem – že drugem – cenzurnem posegu mojega pristanka za objavo seveda ni dobil. Članek sem objavil 8. novembra na spletni strani MZZ.

Sledil je silovit napad Dela in njegovega cenzorja, ki je bil utemeljen na (dokazljivo) neresnični domnevi, da sem si upal dvomiti o urednikovi velikodušnosti. Moj dvom je bil seveda upravičen. Pravice do dvoma si kolikor toliko omikani ljudje (od Descartesa naprej) ne dovolimo odvzeti. Ne glede na to, kdaj je bil dvom zapisan in kdaj ga je urednik opazil, so bili njegovi sklepi napačni in neupravičeni. Toda urednik časnika ima zadnjo besedo. V njej lahko pripiše svojim nasprotnikom tudi neresničnost. To nima nobene zveze z mišljenjem, ampak z močjo in oblastjo.

Podobno se je zgodilo tudi v primeru sporočila MZZ (6. novembra) o podatkih, ki so bili uporabljeni v nedavni volilni kampanji. MZZ je povedalo, da so bili podatki – glede na arhivsko gradivo – točni, v povzetku Dela pa so zapisali, da smo jih razglasili za netočne. Napake kljub opozorilu niso popravili – ker imajo pač zadnjo besedo.

Igra, v katero so se spustili pazniki zadnje besede, je velika in nevarna. Vendar jih razumem. Ko bi objavljali članke, kot je Končati zmedo, in ko bi dovolili, da se besede ujemajo z dejstvi, bi lahko izgubili veliko igro. Nekoliko me preseneča in utruja, da se moramo še danes, sedemnajst let po začetku demokracije, ubadati s cenzuro in arogantnimi uredniki.

V preteklih dneh so me večkrat vprašali, zakaj sem leta 1992 podprl kandidaturo današnjega predsedniškega naslednika Danila Türka za slovenskega veleposlanika v OZN in zakaj sem ga celo pohvalil – čeprav so ga v času osamosvajanja, avgusta 1991, v Ženevi imeli za predstavnika Jugoslavije. Odgovor je preprost in ga je mogoče prebrati v moji knjigi Skrivnost države (1992) na straneh od 259 do 261. Po osamosvojitvi je bilo potrebno postaviti vsaj minimalno mrežo diplomatskih predstavništev. Novih diplomatskih talentov smo imeli bolj malo. Za veleposlanike in druge visoke predstavnike sem praviloma predlagal slovenske diplomate, ki so bili do osamosvojitve dejavni v prepletenem slovensko-jugoslovanskem sistemu. To so bili poleg Danila Türka npr. Ernest Petrič, Boris Frlec, Ivo Vajgl, Zvone Dragan, Marko Kosin, Iztok Simoniti, Roman Kirn, Božo Cerar, Alfonz Naberžnik, Gregor Zore, Matjaž Kovačič itn. Kot poročam v knjigi, sem skoraj v vseh primerih imel velike boje s kolegi v Demosu.

Švedski zunanji minister Bildt je v svojem blogu omenil, da ga pišem tudi jaz. Ko sem bil pri britanskem zunanjem ministru Milibandu, sva skupaj nastopila za njegov blog. Miliband namesto tekstov objavlja posnetke izjav. Finski zunanji minister Tuomioja je pisal dnevnik, ki so mu ga objavljali v glavnem finskem časniku. Pri nas se »javna diplomacija« šele uveljavlja. Medtem ko me je prejšnji urednik Dela Jančič spodbujal, naj dvakrat na mesec napišem prispevek za Gostujoče pero, se mi je novi urednik Markeš takoj po prevzemu uredništva za sodelovanje »zahvalil«. Pred odhodom na Kitajsko (4. novembra) sem Delu poslal za objavo tekst Končati zmedo, vendar ga – kot sem domneval že v začetku – niso objavili. Prijatelju, ki ima izkušnje z novinarstvom v drugih evropskih državah, se zdi ravnanje Dela nenavadno. V evropskih uredništvih praviloma ne zavračajo člankov svojih zunanjih ministrov. Lahko jih kritizirajo, vendar jih ne cenzurirajo. (Članek sem objavil na spletni strani MZZ: http://www.mzz.gov.si/nc/si/splosno/novice/novica/article//23668/?type=98 .) Ob tem poslušamo, da vlada nadzira in utesnjuje slovenske medije. Menda omejuje svobodo izražanja. Res narobe svet. O tem pišem v omenjenem članku. Res je potrebno končati s to zmedo!

Ta informacija je morda zanimiva v luči vprašanj, ki mi jih zastavljajo v teh dneh. Zanima jih, kako komentiram Janševo izjavo, da je vlada spričo takšnih razmer pripravljena tudi odstopiti. Svoj komentar sem že v začetku meseca napisal v članku, ki mi ga niso hoteli objaviti. Kako naj bi takšne razmere vplivale na predsedovanje Slovenije, je jasno. Končati je treba zmedo, sicer je treba odstopiti.

Po vrnitvi iz Kitajske, kjer so nas sprejemali njeni najvišji voditelji; in po obisku v Londonu, kjer sem se srečal s Tonyjem Blairom in Davidom Milibandom, sem na letalu prebral komentar znanega urednika, v katerem primerja NOB in osamosvojitev Slovenije. Pravi, da ga razprava ali npr. sklicevanje na osamosvojitev spominja na proslavljanje NOB, zaradi katerega je njegova generacija trpela 40 let.

To je daljnosežna primerjava. Če pustimo ob strani komentatorjev odnos do narodnoosvobodilnega boja, ki je bil za Slovence gotovo pozitiven zgodovinski dosežek, bi rekel, da je pomembno predvsem to, da smo z osamosvojitvijo prvič v zgodovini dobili neodvisno in demokratično državo.

Prvi sklep bi bil, da bi bilo najbolje, ko bi se odrekli tako proslavljanju NOB kot tudi proslavljanju osamosvojitve. Glede na to, da se doslej še nismo odločili za opustitev prvega proslavljanja in glede na to, da komentator poražencu na predsedniških volitvah očita proslavljanje osamosvojitve, bi sklepal, da gre za preprosto sporočilo: pozabite na osamosvojitev, vse se je začelo in končalo z NOB. Torej bo naš komentator trpel še naprej, kot je trpel 40 let?  

Francoski zunanji minister Kouchner in nemški kolega Steinmeier sta v Figaro-ju in v FAZ-u objavila članek o evropski varnosti. Predvsem ju - kot še marsikoga  - skrbi napoved Ruske federacije, da bo prekinila Pogodbo o konvencionalnih vojaških silah v Evropi (FCE). Švedski kolega Bildt v današnjem blogu omenja napetost v Gruziji. Zjutraj sem po radiu slišal, da so demonstrirali in zahtevali odstop vlade v Latviji. Američani spodbujajo Izraelce in Palestince, da bi se dogovorili glede konference in da bi izkoristili dobro razpoloženje med voditeljema. Presenetljiva je bila novica o Olmertovi bolezni. Slišim, da napovedani datum srbskih predsedniških volitev (9. december) ni zanesljiv. Kosovski premier Ceku v European Voice-u objavlja članek o počasnosti in nujnosti odločanja v zvezi s statusom pokrajine.

Skrbem in težavam po svetu je nekaj domačega dodal nemški novinar Bruggmann, ki v časniku Handelsblatt piše, da “slovenski lak kaže prve odrgnine”. Tako se mu je zazdelo po pogovoru z ljubljanskim profesorjem novinarstva.

Za Delo sem napisal članek o zmedi, ki vlada pri nas v zvezi s pojmi, kot so “levica”, “desnica”, “napredno” in “konservativno”. Predlagal sem tudi, da bi z zmedo, ki seveda ni le jezikovna, končali še pred začetkom predsedovanja EU. Vprašanje, če mi bodo hoteli objaviti.

Jutri potujem na evropsko-sredozemski sestanek v Lisbono, kjer bo veliko priložnosti za pogovore o Bližnjem Vzhodu. V drugi polovici tedna pa naj bi potoval na Kitajsko, to se pravi, na Daljni Vzhod.

Mislim, da bi morali v MZZ dati čim večji poudarek vstopu Slovenije v Schengen. Ko ne bo več mejnih zapornic, se bodo čez noč zmanjšale razdalje med slovenskim Krasom ali Vipavsko dolino in tržaškim primorjem, ki spada v Italijo. Mislim, da bo čisto nov pomen dobil pojem manjšine. Brez fizičnih meja med Slovenijo in rojaki na Tržaškem, na Koroškem ali v Porabju bo težje določiti manjšino in zamejstvo. Vsi Slovenci bomo živeli skupaj v istem sistemu. Ali bo tako manj prepira, pa seveda ne vem.