Izražanje in sporočanje
V zadnjem času je veliko govora o pravici do političnega prepričanja in o svobodi izražanja. Po mojem prepričanju in kolikor vem, niti prva pravica niti druga svoboda pri nas nista zelo ogroženi. Tupatam se seveda zabavam, ko ugotavljam, da je javni ali politični spomin kratek. Pritožujejo se večinoma tisti, ki so bili nekoč in so še danes gospodarji javne besede. Hvala bogu, da imamo internet in bloge.
Nekaterim gospodarjem javne besede blogi niso všeč, ker niso podvrženi njihovi kontroli in ker dejansko omogočajo svobodo mimo uredniške discipline. Vendar se moram ustaviti. Ali gre za svobodo izražanja ali za svobodo sporočanja? Mnogi govorijo in nemara tudi pišejo, ker se radi izpovedujejo. Drugim, tudi piscu teh vrstic, gre za to, da informacije krožijo in da bi bilo mogoče javno pojasnjevati, kaj je res in kaj ni; kaj se dejansko godi - npr. zunaj naših meja itn. Cenzorji pravzaprav nikoli niso želeli preprečiti izražanja; kaj potem, če se hoče kakšna nežna duša izpovedati; želeli so preprečiti, da bi prišla na dan resnica.
Slišim, da tupatam kakšen moj blog koga zmoti. Menda celo na Hrvaškem. Tega skoraj ne morem verjeti. Je pa mogoče, da so v drugih deželah mediji bolj neposredno pod pritiskom gospodarjev javne besede. V Sloveniji takšne enotnosti ne bo lahko najti. Pri nas vsi napadajo vlado, pri tem pa trdijo, da jih vlada nadzira.
Nadaljevanje sledi.
