Evropska pogodba
Podobno kot drugih šestindvajset se je s petkovega neformalnega vrha EU v Lisboni tudi slovenska delegacija vrnila relativno zadovoljna. Spremembe, ki jih v primerjavi z opuščeno “ustavno pogodbo” prinaša nova “reformna pogodba”, so neznatne; podobno so se izkazala tudi nasprotovanja Avstrijcev, Britancev, Čehov, Italijanov in Poljakov. Bistveno vprašanje bo še naprej takšno, kot ga je sprožila razprava o evropski ustavi: ali bo Evropska unija dovolj in pravočasno gospodarsko, politično in varnostno pripravljena za svetovne izzive. Slovenija, ki je svojo prihodnost zvezala z evropsko, je seveda zainteresirana, da evropski projekt uspe. To je posebej važno, ker se kmalu začenja slovensko predsedovanje EU in ker je ena naših nalog podpora državam, ki stanujejo jugovzhodno od Slovenije. Brez nove pogodbe širitev s Hrvaško, nato pa z (bivšo jugoslovansko republiko) Makedonijo, Črno Goro, Srbijo in Bosno in Hercegovino ne bi bila mogoča. Zdaj je vsaj upanje! Močnejša in urejena EU bo lažje posredovala pri reševanju problemov med Srbijo in Kosovom.
Tem problemom bodo posvečeni naslednja potovanja in pogovori.
Vidim, da je v prvem krogu predsedniških volitev zmagal Lojze Peterle, kar je spodbudno za generacijo politikov, ki je pripravljala in uresničila osamosvojitev. Če bo uspešen tudi v drugem krogu, bom spremenil mnenje o kratkosti slovenskega spomina. Berlinski zid je padel pred 18 leti, plebiscit smo imeli leta 1990, leto pozneje pa smo bili že priznani. To se je zgodilo v času, ko je bil Lojze Peterle predsednik vlade, sam pa sem bil takrat minister v njegovi vladi. Kasneje sva se oba poslovila od nje.
Oktober 21st, 2007 at 21:45
Spoštovani dr. Rupel!
V tem svojem komentarju bi izpostavil še en segment, ki se mi zdi vsaj zelo koristen, če ne že nujen za Slovenijo v luči predsedovanja EU, to je (ne)definiranost odnosa, ki ga ima Slovenija do Rusije.
Več kot očitno je, da Rusija ponovno postaja močan gospodarski (velika naravna bogatstva) in politični (dobro tempiran ponovni preboj do svetovnega poličnega vpliva, tudi na rovaš ameriške agresivne politike na Bližnjem vzhodu in v Iraku) svetovni igralec, ki ga je dobro upoštevati. To še posebej velja za Slovenijo, katero z Rusijo veže geopolitična in kulturna bližina. Daljnovidni lokalni politiki (nedavni obisk mariborskega župana Kanglerja v Sankt Peterburgu) bi tako morala slediti tudi nacionalna zunanja politika.
Slovenija že več kot desetletje namreč nima jasnega in izoblikovanega odnosa do Rusije. Po mojem skromnem prepričanju bi Slovenija morala politično bolj gravitirati proti slovanskim bratom, ki dokazano in pospešeno pridobivajo na svetovnem gospodarskem in političnem prizorišču. Med slovensko gospodarsko elito in ruskimi središči gospodarske moči je že dovolj dolgo prisotna močna vez, zakaj ne bi potem bolj izrazita identifikacija sledila tudi na političnem polju.
Slovenska zunanja politika se vse preveč oklepa ZDA, nekateri domači intelektualci, kot denimo dr. Pirjevec, ta odnos celo poimenujejo kot washingtonsko pudeljstvo. Dejstvo je, da se marsikdo ne strinja s slovenskim udinjanjem stričku Samu in še kdo več Busha ne bi rad (več) videl na naših tleh. Res pa je tudi, da so Rusi včasih (pre)hitro zamerljivi, spomnimo samo na neudeležbo zunanjega ministra Ruske federacije Lavrova na letošnji slovestnosti pod Vršičem, kar naj bi bil povračilni ukrep zaradi odpovedi slovenskega premiera na junijskem gospodarskem forumu v taistem mestu, v katerem se je pred časom mudil mariborski župan, toda, če se že moramo komu (u)klanjati, so Rusi v trenutni politični realnosti nekako bolj logična izbira. In ne slepimo se - to je stari zgodovinski fakt - manjši so se vedno morali (u)klanjati pred večjimi.
Čez dobra dva meseca Slovenijo čaka predsedovanje EU. Več kot pripravna priložnost, da bo ravno Slovenija tista država, ki bo pripomogla k večji harmonizaciji med EU in Rusijo, kateri odnosi so sicer korektni, a zdaleč od idealnih. Ob tem, da bomo tudi sami imeli izjemno priliko, da še dodatno poglobimo gospodarsko, kulturno in čisto medčloveško sodelovanje med slovensko in rusko državo. Prizadevati si moramo, da Rusija Sloveniji postane pomembna zaveznica in strateška partnerica. Le upamo lahko, da bo naša zunanja politika toliko daljnovidna in bo v prvem šestmesečju naslednjega leta v našo sredo namesto Busha ali pa vsaj poleg njega, povabila tudi Putina, ki bo v tistem času (verjetno) že novi ruski premier.
Oktober 22nd, 2007 at 07:04
Napačnemu si pisal Dejan.
Dimitrij in Janez sta ujetnika ameriške politike. Po moje se tu do menjave oblasti ne bo nič naredilo.
/celo Drnovšek je umolknil na pismo Condolize./
Slovenska politika je prestreljena z ameriškim vplivom.