Dimitrij Rupel

Podobno kot drugih šestindvajset se je s petkovega neformalnega vrha EU v Lisboni tudi slovenska delegacija vrnila relativno zadovoljna. Spremembe, ki jih v primerjavi z opuščeno “ustavno pogodbo” prinaša nova “reformna pogodba”, so neznatne; podobno so se izkazala tudi nasprotovanja Avstrijcev, Britancev, Čehov, Italijanov in Poljakov. Bistveno vprašanje bo še naprej takšno, kot ga je sprožila razprava o evropski ustavi: ali bo Evropska unija dovolj in pravočasno gospodarsko, politično in varnostno pripravljena za svetovne izzive. Slovenija, ki je svojo prihodnost zvezala z evropsko, je seveda zainteresirana, da evropski projekt uspe. To je posebej važno, ker se kmalu začenja slovensko predsedovanje EU in ker je ena naših nalog podpora državam, ki stanujejo jugovzhodno od Slovenije. Brez nove pogodbe širitev s Hrvaško, nato pa z (bivšo jugoslovansko republiko) Makedonijo, Črno Goro, Srbijo in Bosno in Hercegovino ne bi bila mogoča. Zdaj je vsaj upanje! Močnejša in urejena EU bo lažje posredovala pri reševanju problemov med Srbijo in Kosovom.

Tem problemom bodo posvečeni naslednja potovanja in pogovori.

Vidim, da je v prvem krogu predsedniških volitev zmagal Lojze Peterle, kar je spodbudno za generacijo politikov, ki je pripravljala in uresničila osamosvojitev. Če bo uspešen tudi v drugem krogu, bom spremenil mnenje o kratkosti slovenskega spomina. Berlinski zid je padel pred 18 leti, plebiscit smo imeli leta 1990, leto pozneje pa smo bili že priznani. To se je zgodilo v času, ko je bil Lojze Peterle predsednik vlade, sam pa sem bil takrat minister v njegovi vladi. Kasneje sva se oba poslovila od nje.

V zadnjem času je veliko govora o pravici do političnega prepričanja in o svobodi izražanja. Po mojem prepričanju in kolikor vem, niti prva pravica niti druga svoboda pri nas nista zelo ogroženi. Tupatam se seveda zabavam, ko ugotavljam, da je javni ali politični spomin kratek. Pritožujejo se večinoma tisti, ki so bili nekoč in so še danes gospodarji javne besede. Hvala bogu, da imamo internet in bloge.

Nekaterim gospodarjem javne besede blogi niso všeč, ker niso podvrženi njihovi kontroli in ker dejansko omogočajo svobodo mimo uredniške discipline. Vendar se moram ustaviti. Ali gre za svobodo izražanja ali za svobodo sporočanja? Mnogi govorijo in nemara tudi pišejo, ker se radi izpovedujejo. Drugim, tudi piscu teh vrstic, gre za to, da informacije krožijo in da bi bilo mogoče javno pojasnjevati, kaj je res in kaj ni; kaj se dejansko godi - npr. zunaj naših meja itn. Cenzorji pravzaprav nikoli niso želeli preprečiti izražanja; kaj potem, če se hoče kakšna nežna duša izpovedati; želeli so preprečiti, da bi prišla na dan resnica.

Slišim, da tupatam kakšen moj blog koga zmoti. Menda celo na Hrvaškem. Tega skoraj ne morem verjeti. Je pa mogoče, da so v drugih deželah mediji bolj neposredno pod pritiskom gospodarjev javne besede. V Sloveniji takšne enotnosti ne bo lahko najti. Pri nas vsi napadajo vlado, pri tem pa trdijo, da jih vlada nadzira.

Nadaljevanje sledi.