Dimitrij Rupel

V torek smo imeli na MZZ Strateški svet, na katerem smo razpravljali o podnebnih spremembah. Z nami je bil gost iz britanskega zunanjega ministrstva John Ashton. Strinjali smo se o globalnem pomenu vremenskih sprememb in o nujnosti »podnebne diplomacije«. Od letošnje pomladi jo zapoveduje tudi Evropska unija. Slovenija bo nekatere zahteve EU izpolnila z novimi obnovljivimi viri (hidroelektrarne, vetrnice, sončna energija…), druge z varčevanjem, tretje z novimi tehnologijami oz. z odvajanjem škodljivih plinov. Sicer pa se je treba zavedati, da so jedrske elektrarne čistejše od tistih, ki rabijo nafto ali premog.   

Včeraj sem v dveh državnozborskih odborih (OZP in OZEU) predstavljal in branil novo evropsko pogodbo, ki naj bi jo sprejeli na oktobrskem Evropskem svetu, podpisali pa decembra. Bilo je nekaj zanimivih razprav o možnostih, ki jih ima Slovenija pri evropskem odločanju. Nekateri opozicijski poslanci so bili malodušni. Vlada in večina poslancev mislita, da »reformna pogodba« ohranja večino pridobitev »ustavne pogodbe«, ki je – zaradi nasprotovanja Francozov in Nizozemcev – ni bilo mogoče sprejeti. Najbolj važno je, da bi z novo pogodbo premagali zastoj in krizo, ki sta zaustavila širitev, predvsem pa sta – v trenutku globalnih izzivov - vplivala na splošni občutek nemoči Evrope. Seveda nas lahko doleti kakšno presenečenje iz Avstrije, Belgije, Bolgarije, Britanije ali Poljske. Ponekod imajo težave s procesi, ki predstavljajo združevanje in poenotenje EU. V Sloveniji takšnega razpoloženja nisem opazil. 

Danes imamo vsestransko in dolgo razpravo v plenumu Državnega zbora. Nekateri poslanci se pritožujejo, da se poslavljamo od simbolov, kot so himna, slogan in zastava. Uradno naj bi jih uvedli šele z ustavno pogodbo, ki je ne bo. Torej bo vse še naprej tako, kot je bilo, ne bo se pa uresničilo vse, kar smo si želeli. Nekatere je motilo, da se evropski zunanji minister po novem imenuje visoki predstavnik za skupno zunanjo in varnostno politiko. Zakaj se ne imenuje zunanji minister? Ker se nekatere države, predvsem Velika Britanija, Francija, Nemčija pa tudi druge nočejo odreči svojim nacionalnim zunanjim ministrom. Nekatere moti, da premalo poudarjamo skupne vrednote in da nas preveč privlači raznolikost. Zanimivo, da smo se za besedilo o (jezikovni) raznolikosti v ustavni pogodbi najbolj zavzemali ravno predstavniki Slovenije.   

 

This entry was posted on Petek, Oktober 12th, 2007 at 16:24 and is filed under Slovensko. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.