- V Sloveniji se pojavljajo in ponavljajo vprašanja, kako je mogoče bolje in dolgoročno urediti odnose s sosedno Hrvaško; predvsem, kako je mogoče urediti vprašanje državne meje, pri čemer se zdi najvažnejše vprašanje meje na morju. To vprašanje je aktualno zaradi hrvaške napovedi, da bo v Jadranskem morju razglasila t.i. Zaščitno ekološko in ribolovno cono (ZERC); pa tudi zaradi pogajanj o članstvu Hrvaške v Evropski uniji, pri katerih ima določeno vlogo tudi Slovenija. Nedavno je bil narejen poskus, da bi se po večletnih dvostranskih pogajanjih (ki so se izkazala kot neuspešna, ko je Hrvaška leta 2001 zavrnila znani “sporazum med Drnovškom in Račanom”) za rešitev obrnili na nekoga “tretjega”, bodisi na posrednika ali na mednarodno pravosodno telo.
- Potem, ko je prišlo do načelnega dogovora, naj bi poiskali pomoč “tretjega”, so se v Sloveniji sprožili številni politični sestanki in strokovni posveti. Njihovi udeleženci poleg znane Bele knjige pregledujejo še druge, stare in nove listine, sodno prakso in zgodovino odločitev o podobnih primerih. Teh sestankov se udeležujejo tudi tuji strokovnjaki. Za njihovo razumevanje in za ustrezno odločanje glede mejnih vprašanj med RH in RS je potrebno seči nekoliko dlje in globlje, kot smo sicer vajeni. Za ta namen je treba izboljšati razgled oz. - kot pravimo - povečati sliko. Slovenija obstaja kot država 16 let, problemi pa so starejši in jih ni mogoče razumeti brez poznavanja zgodovinskega ozadja.
- Vprašanja v zvezi z državnim ozemljem ali morjem, državno mejo na kopnem in na morju se danes oz. običajno urejajo z zakonskimi akti in z mednarodnimi sporazumi. Spori pri takšnih vprašanjih se urejajo mirno, s posredovanjem državnikov in diplomatov, lahko pa tudi strokovnjakov ali ustanov, npr. sodišč, ki posredujejo s pomočjo mednarodnega prava. Slovenija ni oz. ni bila od nekdaj udeleženka takšnega pristopa, ampak je takšno udeležbo večinoma podedovala - od Avstrije, Avstro-Ogrske, Italije ali Jugoslavije. Problematika državne meje na kopnem in na morju med Hrvaško in Slovenijo je povezana z zgodovino teh držav. V tej zgodovini in v teh državah pa se mejna vprašanja niso vedno reševala le na miren način, ampak so se reševala tudi z vojskami in z vojno. To daje naši razpravi posebej resen in odgovoren pomen.
- Mednarodno pravo večinoma izhaja iz dogajanja med državami in se večinoma posveča državam. V preteklosti so se včasih nagibali k rešitvam, ki so upoštevale realna razmerja moči, včasih pa tudi k rešitvam, ki so bile v skladu z načeli pravičnosti. Z drugimi besedami: strokovnjaki (pravni teoretiki, sodniki, zakonodajalci, zgodovinarji…) so včasih zastopali interese držav, včasih pa tudi pravice narodov. Evropska zgodovina se je godila v napetem razmerju med načeli zakonitosti (legalnosti) in načeli pravičnosti (legitimnosti). Značilen primer je spor med načelom nedotakljivosti državnih meja in načelom narodne samoodločbe. Slovenija in Hrvaška sta nastali na podlagi tega slednjega načela v škodo načela nedotakljivosti jugoslovanskih meja. Danes se podobno vprašanje postavlja v pogajanjih med Srbijo in Kosovom.
- Slovenci smo bili nekoč, pred nastankom lastne države, pristaši načela pravičnosti, danes (ko imamo lastno državo) pa smo bolj pristaši načela nedotakljivosti državnih meja. V mednarodnih odnosih imamo nekakšen “moralni problem”, saj včasih zagovarjamo pravice, ki spadajo na področje argumentov, na podlagi katerih smo sploh nastali kot državna skupnost; drugič pa se postavljamo na stališče nespornih državnih interesov.
- Pri razumevanju problematike slovenskih državnih (kopenskih in morskih) meja je - po mojem prepričanju - potrebno združiti obe perspektivi in obe zgodovinski izkušnji: izkušnjo Slovencev kot naroda v okviru druge države in izkušnjo Slovencev kot nosilcev lastne države.
- Nesporno dejstvo, ki ga je potrebno upoštevati pri razpravi o hrvaško-slovenski meji, je, da so bili Slovenci v času Avstro-Ogrske večinsko oz. odločilno naseljeni na prostoru nekdanjega Avstrijskega Primorja, ki je vsebovalo večino ozemlja, ki ga danes imenujemo Slovensko Primorje. V času, ko “ozemeljski dostop do mednarodnih voda” za državljane oz. narode Avstro-Ogrske sicer ni bil vprašljiv, ker je bila država Avstro-Ogrska odločilna pomorska sila, slovensko podjetništvo je bilo soudeleženo v mednarodnih dejavnostih tržaškega pristanišča, poleg tega pa so Slovenci “zasedali” obalno področje severno od Trsta med Štivanom in Barkovljami. Ta slovenski izhod na odprto morje je bil del paketa, ki ga je po prvi svetovni vojni dobila Italija. Primorski Slovenci so prišli “pod” Italijo, večina Slovencev pa je prišla “pod Jugoslavijo”, kjer so imeli “izhod na odprto morje” preko hrvaškega etničnega ozemlja, vendar v okviru unitarne jugoslovanske države, za katero so bili etnični pomisleki nevažni. Slovenci so imeli takrat dva izhoda na odprto morje: v Italiji preko slovenskega etničnega ozemlja in v Jugoslaviji preko hrvaškega etničnega ozemlja. V bistvu ni mogoče reči, da bi bila takrat, pred drugo svetovno vojno, Slovenija imela svoj ozemeljski izhod na odprto morje. Slovenci so ga imeli, Slovenija pa ne, ker Slovenija kot takšna ni obstajala. Lahko pa rečemo, da je takšen izhod na odprto morje obstajal kot pravica Slovencev na podoben način, kot je obstajala pravica do države preko samoodločbe.
- Po drugi svetovni vojni so Slovenci dosegli marsikaj. Marsikatera njihova pravica se je razvila v zakon. Čeprav ni mogoče reči, da so dosegli neodvisno, suvereno državo, so napredovali natanko v tej smeri. Postali so “republika”, ki se je kasneje - leta 1991 - preobrazila v državo. Zahodni zavezniki, Italijani in Jugoslovani so seveda vedeli, kje imajo “Slovenci” svoj zgodovinski izhod na morje. Znan je celo izrek slovenskega pisatelja Ivana Cankarja, da Trst predstavlja “pljuča Slovenije”. Po drugi svetovni vojni Slovenija (oz. v njenem imenu Jugoslavija) ni prevzela svojega zgodovinskega izhoda na odprto morje - med Štivanom in Barkovljami - ker je bilo to vprašanje povezano s širšimi političnimi računi, ki so zadevali geopolitično vlogo Trsta v času blokovske delitve Evrope, ko je bila Jugoslavija še sestavni del sovjetskega bloka. Če pustimo ob strani dejstvo, da so - po drugi svetovni vojni - Hrvaški vrnili vse njeno etnično ozemlje, ki je bilo pred tem pod italijansko zasedbo; in če pustimo ob strani dejstvo, da so zahodni zavezniki poleg večinsko italijanskega mesta Trst obdržali - zunaj Jugoslavije in zunaj komunističnega bloka - med drugim tudi slovensko obalo med Štivanom in Barkovljami… so se vsi skupaj kljub vsemu zavedali, da republika Slovenija potrebuje svoj lastni izhod na odprto morje in da ji je potrebno prepustiti vsaj majhen del Jadranskega morja. Tako je Republika Slovenija - kljub temu, da federalni državi Jugoslaviji ni manjkalo morske obale - dobila svojo lastno obalo in morje od Lazareta do Piranskega zaliva. To je bilo nadomestilo za tržaško obalo, ki je pripadla Italiji.
- Ob tem je potrebno povedati še nekaj stvari. Nosilki zamenjave pred 60 leti (potrjene z Londonsko spomenico 1954 in z Osimskimi sporazumi 1975) nista bili Slovenija in Italija, ampak Jugoslavija in Italija - na neki način pa tudi Vzhod in Zahod. Ni šlo za Slovenijo, ampak za socialistično Jugoslavijo. Zamenjava je bila najbolj ugodna za Hrvaško, še vedno dovolj ugodna za Jugoslavijo, manj ugodna pa je bila za Slovenijo. Približno 100.000 Slovencev je namreč ostalo v italijanski državi.
- Svojo upravičenost do neposrednega izhoda na odprto morje so Slovenci v Jugoslavijo prenesli iz Italije. Italija in Jugoslavija sta po drugi vojni - tako rekoč - zamenjali obalo severno od Trsta za obalo južno od Trsta. Slovenci so svojo pravico 25. junija 1991 podedovali od Jugoslavije, vendar ta pravica izvira iz mednarodnih pogodb, ki so jih sklenile države po drugi svetovni vojni. Jugoslavija po tej vojni ni pridobila le slovenske obale, ampak je pridobila tudi hrvaško Istro, Reko, Zadar, dalmatinske otoke itn. Italija je “v zameno” dobila Trst in velik del slovenskega etničnega ozemlja. Dejansko bi bil paradoks, ko bi se morala danes Slovenija za pravico, ki jo je zanjo od Italije prevzela Jugoslavija, pogajati s Hrvaško.
This entry was posted
on Ponedeljek, Oktober 8th, 2007 at 15:24 and is filed under Slovensko.
You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed.
You can leave a response, or trackback from your own site.
Oktober 9th, 2007 at 12:33
Pozdravljeni Dr. Rupel
Dobro je, da se na spletu čimvečkrat pojavijo besedila, ki pojasnjujejo slovenska stališča o mejnem sporu s Hrvaško.
Verjetno bi kazalo tovrstna stališča predstaviti tudi v angleškem jeziku na čimvečih spletnih straneh, ki uporabljajo angleški jezik (ezinearticles,…)
Tudi sami dobro veste, da predstavlja svetovni splet enega pomebnejših virov raziskovanja, nenazadnje ga bodo uporabljali tudi strokovnjaki, ki bodo odločali o mejnem sporu. In slednji bodo črpali informacije ter si gradili svoja stališča o problematiki na osnovi spletnih virov v jeziku, ki ga razumejo.
Lep pozdrav
SM
Oktober 9th, 2007 at 16:46
g. minister, fajn, da kaj takšnega najdemo tudi na blogu. ps. upam, da ne bomo ostali brez odprtega izhoda na morje. ps. pa čeprav mi hrvati niso nesimpatični tako kot mnogim slovencem.
Oktober 9th, 2007 at 17:32
http://novice.siol.net/default.aspx?site_id=1&page_id=2&article_id=1207100917270185&cid=100&pgn=1
Oktober 9th, 2007 at 18:45
Kronologija se mi zdi o.k.
Problem vidim v odgovorih na enostranske poteze. Nota ni dovolj, morali bi biti tudi povračilni ukrepi. /zoper hrvaške vitalne interese/.
Nobenega dvoma ni, da Hrvati želijo s svojo ekološko ribolovno cono, Slovenijo potisniti v podrejen položaj. Torej, vse moramo narediti, da zaščitimo svoje interese. Tudi brez sramu izkoristiti politično in gospodarsko moč EU-ja.
______
Poglejte si za vzor politiko RKC.
Rkc se v tem hipu ne zmeni za padanje podpore cerkvi. Zdaj bo naredila vse, da dobi čimveč denarja. Potem, ko bo državo Slovenijo “stisnila” največ, kot se da, potem bo začela delati na odnosih z verniki. Čez petnajst let bo torej imela ogromno denarja, in zopet bodo priljubljena med verniki.
Oktober 9th, 2007 at 19:10
Močne in tehtne točke ste zapisali, tako korektno, jedrnato in natančno ta problematika ni bila povzeta še nikjer. Slovenija kot država stoji pred zahtevno nalogo, da bi bil v primeru posredovanja “tretjega” ta vaš zapis preveden v pravno in trajno rešitev.
Nekako ne moremo računati na dober rezultat v Haagu, vsaj nedavna razsodba medržavnega sodišča v mejnem sporu na morju med Hondurasom in Nikaragvo kaže na uporabo sredinske črte kot razrešitve spora, kot je to bilo menda uporabljeno že v nekaterih drugih sporih.
Mogoče je njihov primer poseben, javnost ga ne pozna natančno,
vendar nas dikcija te razsodbe (kot smo jo prebrali) ne opogumlja.
Več pobude bi moglo bit na naši strani, več akcije!
Hrvaška nima take nuje, da se reši ta problem, nam pa je zadeva
življensko pomembna - kot to razumemo iz potez naše politike.
Dosedaj smo se pogajali ravno s Hrvaško - kljub omenjenemu paradoksu.
Vse donedavno ste zagovarjali pogajanja, zdaj pa so dovoljene tudi druge opcije. Ali nemara zato, ker smo stisnjeni v kot?
Oktober 9th, 2007 at 19:42
Hrvaška ima pravici in bo uveljavila isto lahko delate kaj želite ampak nikol niste imeli dostopa do otprtega morja, pozabili ste da je to pisalo v ustavi ki ste ju spremenili ampak niste z tem dejanjem dobili pravice do dostopa do otprtega morja.
Oktober 10th, 2007 at 20:28
Zelo napačno tolmačenje , namreč Ta del ni nikoli bil Slovenski kajti Slovenija ni nikoli bila država in ne more bit besede o Slovenskemu teritoriju
Kot drugo Jugoslavija ni imela jadranskega morja temveč je to bil del Hrvaškega morja li ga je iskoriščala zvezna država, kot tretič kaj ima Hrvaška z odlučitvijo mednarodnih sil ki so trst prepustile Italiji
in ne Jugoslaviji, če se ne motim so zvezna telesa bila sestavljena iz vseh republik, torej tudi Slovenije.
Vi se sploh ne zavedate kaj govorite, ste za nek sporazum vedno bili in tudi takrat ko ste ribiče z policijsko pratnjo pošiljali na Hrvaško področje.
Želeli ste sodišče osc kje so tri Slovenca češ Hrvati so naivni, no ni šlo.
Hag sprejemate ampak če se bo sodilo po vaši pravici sicer ste priznali da bez tega nimate kaj iskati na sodiščo.
Dobesedno vi samo vršite pritisk na Hrvate češ da ste v EU a Hrvati ne in vi boste predsedovali uniji, kaj mislite da boste lahko ta čas počeli to kaj boste želeli ne motite se boste pod drobnogledom
in vi se zavedate da ne morete nič naredit.
Kaj se pa tiče ERC ta bo uveljavljen stoprocentno kajti ne boste več pobirali smetanu kamor god si vi želite.
Oktober 11th, 2007 at 02:03
G. Rupel, vi kot imenitna/znamenitna osebnost mi boste znali povedati koliko manšetnih gumbov si naj omislim za nov frak.
Povejte mi torej! Pa nič se ne obirajte, saj boste vendarle našli čas za
Vašega vdanega,
Alexandra Alexandroviča Aljehina von Karamazovića von Giorgiev de la Autrement-keskese-la-branleur Connardihoa
Oktober 11th, 2007 at 02:11
Gospod Rupel, še nekaj vam kanim priznati. Že dlje časa gojim nežno čustvo do vas - mi boste zamerili, če ob najinem naslednjem snidenju zakikirikam na ves glas?
Vaš
Ortega y hasido chopado de la keskese von Branleur-Connard, Weisheit de la Compte Lautrement, je vous felicite d’etre un sanglier et espece de marmite, also bekannt als Von der Gajschek, Compte de l’incroyable amour, z vsem dolžnim spoštovanjem itd. on he on Nikos Grafenaueros-Kastanjedas
Oktober 11th, 2007 at 02:16
Gospod Rupel, pravkar berem vašo knjigo Razhajanja in srečanja. Rad bi vas ovestil, da ste na strani 254 zagrešili za vas netipično napako. Napisali ste “takrat sem se rokoval z Janezom Janšo,” ko pa ste v tistem času vendarle bili doma pri Branki Černigojevi, s katero se niste rokovali, temveč ste jo prosili za kuhano vino, ki pa ni bil porenskega porekla, temveč čistega šentflorjanskega izvora.
Zahtevam fekalizacijo (več o tem pravnem terminu glejte Cicero 1995:34) pravice do popravka!
Vaš
Ortega itd.
Oktober 11th, 2007 at 18:03
Očitno je, da se je Hrvaška odločila iti do konca. /pustimo zdaj razloge zakaj. Le ti so jasni, ker Slovenija ni nikoli udarila nazaj/
Strinjam se s premierom, da ne kaže sodelovati v hrvaški predvolilni tekmi. Pa vendar, ali bomo torej mi popustili? Če bomo mi popustili, bomo dokončno poraženci. Nihče nam ne bo mogel pomagati, tudi EU ne.
Na formalni ravni je seveda to zadeva Hrvaška proti EU.
Na dejanski ravni pa je ukrep usmerjen direktno in brez sprenevedanja v škodo slovenskih interesov.
Če bo ta vlada pokleknila, se bo v zgodovino zapisala kot izdajalska vlada.
Nobenega dvoma ni o tem.
Gospod Dimitrij Rupel, najbrž si za zgodovino ne želite biti zapisani tako neslavno, kot je npr. zapisan ta Anglež Chamberline?
Oktober 12th, 2007 at 16:32
Hrvaška vlada se je zagradila v okope in sama sebi dnevno zapira vrata možni ukinitvi ERC. Verjetno res drži, da je politika umetnost strpnosti in dialoga. Vendar pa tudi drži, da sta politični drži Slovenije in Hrvaške popolnoma neuravnoteženi. Hrvaška se trmasto in čisto nepolitično oklepa vzpostavitvi ERC. Slovenija s konstantno politiko umirjenega nastopa nadaljuje z bolj proevropsko držo. To pa ni dober poligon za rešitev.
Kljub temu, pa obstaja tudi v Sloveniji precejšen razkol med uradnimi izjavami v medijih in med bolj kritičnimi pogledi kot jih ponujate na svojem blogu.
In še vedno Dr. Rupel niste odgovorili na mnoga vprašanja glede vašega bloga; ali so to vaši osebni pogledi ali uradna stališča?
Mislim da vam nihče ne bi zameril v kolikor bi v svojih prispevkih jasno ločili vaše osebne poglede od uradnih stališč. Prav gotovo pa bi to pripomoglo h kredibilnosti vašega bloga.
November 16th, 2007 at 15:33
Gospod Rupel,
Če bi bilo tako kot nam vi razlagate potem ne bi obstajala EU vsaka država ima neke nepravice in njene narodnosti živijo v drugi državi kot manjšina primer Tirolci.Meje so določene in se jih ne da spremeniti .Če je Slovenija imela 1991 mejo na Dragonji nimamo teritorijalnega stika z mednarodnim morjem ,ker ta leži 25nm od obale Umaga ovira nas pri tem rt Savudrija.Celovit Piranski zaliv tudi nimamo če ima Hrvaška svojo obalo v zalivu ker ne obstaja obala brez pas morja.Po merdnarodnem pravu je kopno primarno in morje se določa po kopnu ne more imeti država malo kopna /obale in trikrat več morja.Bolje bi bilo da se pogajate za boljši režim za slovenske ribiče(kvote)ter kakšno skupno izkoriščanje severnega Jadrana z Hrvaško kot pa te nemogoče zahteve.Smo prijateljski narodi skozi vso zgodovino in imamo gospodarske interese tam-v prihodnosti bomo tudi skupaj nastopali v EU.Lepo da se Slovenska vlada bori za interese Slovenije vendar ne sme pasti pod težo populizma.
Lep pozdrav.
November 16th, 2007 at 15:51
Gospod Rupel
Glede ekološke ribolovne cone je to pravica vsake države ne glede EU ,je pravo vsake suverene države in tudi nam je v korist da se malo zaustavi italijanske ribiče.
Ne bi bilo pravično da onemogočimo hrvate zaradi italijanov.Če pogledamo zgodovino vidimo da je mala Islandija povečala svojo cono trikrat celo na 200nm-angleži ki so bili proti so pa morali popustit čeprav so velesila in so pošiljali celo svojo vojno ladjevje ,če pogledamo majhno islandijo z 360 tisoč prebivalstva.Lahko si preberete na internetu(goggle cod war)ERC pa ne bi škodil Sloveniji ker prosta plovba Slovenije ni ogrožena ter skrb da bi se zaprlo Luko Koper je odveč to vam lahko povejo tudi vaši strokovnjaki.
Januar 4th, 2008 at 09:31
Gospd dr. Rupel
BLA, BLA, BLA…
Če je to partija šaha, ki jo igramo s Hrvati, bi vsekakor, pa naj to zgleda nizek udarec ali ne, udaril nazaj. Bodite prepričani, da se Hrvati niso igrali z zgodovinskimi pravicami, ampak so se jasno postavili za svoje interese. Mi se, kolikor poznam vaše delo, ne bomo za naše, pač pa bomo besedičili, kot to počnete na tej strani. Žal tipično slovensko. Žal!