Spet doma
V petek sem se vrnil iz Washingtona. V ameriški prestolnici, kjer sem bil slovenski veleposlanik med letoma 1997 in 1999, se počutim bolj domače kot v New Yorku. Tokrat smo imeli lepo, sončno jesensko vreme, proslavili smo selitev v prostore novega veleposlaništva, večerjali v družbi slovenske primadone Sabine Cvilak, ki letos nastopa v Kennedyjevem Centru; obiskali razstavo odličnega modernega ameriškega slikarja Edwarda Hopperja v Nacionalni galeriji… Imel sem tudi nekaj pomembnih sestankov.
V München smo prileteli z velikanskim Boeingom 777 družbe United, ki me je razočarala glede udobja in postrežbe. Takoj po vrnitvi smo imeli pri predsedniku vlade “evropski kolegij”, na katerem smo obravnavali bruseljsko dogajanje v preteklem in prihodnjem tednu. Seveda smo govorili tudi o slovenski pobudi (pismo PV Janše kolegom v EU), naj bi Srbiji omogočili hitrejše napredovanje v EU. To pismo je predmet mnogih in zanimivih komentarjev v hrvaškem tisku, kjer podporo Srbiji razumejo kot ohladitev s Hrvaško, kar je nesmisel. Vidim, da so nekaj zgrešenih komentarjev izvozili - in to v Beograd - tudi iz nekega slovenskega političnega središča. To včasih počnejo zato, da bi izvoženo blago spet uvozili v slovensko politično areno kot objektivno sporočilo iz tujine.
Gre za domnevo, naj bi v EU v primeru osamosvojitve Kosova iskali ugodnejšo evropsko rešitev za Srbijo. Vidim, da to skrbi tudi nekatere pomembne slovenske gospodarstvenike. Dva sta me danes dopoldne obiskala v moji pisarni. Resnica je ta, da skuša Slovenija Srbiji in vsemu Zahodnemu Balkanu olajšati pot v EU: ker se nam zdi normalno, da se čimprej evropeizira prostor med Slovenijo in Grčijo. Slovenska politika se godi v znamenju normalizacije. Stvari, ki nas danes presenečajo kot imenitne, so v bistvu le normalne. Nekoč (pred letom 1991) smo živeli v nenormalnem svetu političnih omejitev: cenzure, pomanjkanja, arogance.
Bistvena zunanjepolitična dogodka dneva sta: poskus terorističnega napada na ameriško veleposlaništvo na Dunaju, ki ga povezujejo z osebo bosanske narodnosti; in napoved ruskega predsednika Putina, da se bo postavil na čelo stranke in v primeru zmage postal predsednik ruske vlade.
Svet za človekove pravice OZN pa je - se mi zdi - nekoliko medlo obsodil oblasti v Burmi (Mjanmar).
Lahko noč! Dimitrij Rupel
Oktober 3rd, 2007 at 02:58
Jaz sem za naše.
Oktober 3rd, 2007 at 18:27
“Vidim, da so nekaj zgrešenih komentarjev izvozili - in to v Beograd - tudi iz nekega slovenskega političnega središča. To včasih počnejo zato, da bi izvoženo blago spet uvozili v slovensko politično areno kot objektivno sporočilo iz tujine.”
Zanimivo. Škoda, da gre le za namig.
Ne glede na to, bi bila objektivnost pričakovanega sporočila iz tujine močno vprašljiva, tudi če bi šlo za obvestilo o posledično nastalem uradnem stališču. Gre zgolj za virtualna medijska spletkarjenja, ki ne morejo biti resna podlaga političnim odločitvam.
Prah se poleže, dejstva ostanejo.
Oktober 4th, 2007 at 02:09
Gospod minister! Še kar vztrajam na svoji tezi, da imate obupen slog. V nadaljevanju sledi K’nojevska lekcija, torej, več načinov, kako povedati vaše sporočilo v lepšem in navsezadnje tudi bolj ustreznem slogu:
1. (Dostojevski)
“Draga M.,
na Boeingu 777 mi je stevardesa potem, ko sem spil komaj dva kozarčka šampanjca, zabrusila, da opitim ne strežejo alkohola. Si lahko vendarle mislite ohlost človeškega duha, ljuba moja? Tako rekoč pred petimi urami sem govoril z najimenitnejšimi osebnostmi sveta, jih očaral s svojimi domislicami, a jim v ključnem trenutku tudi dal misliti (spomnim se še gospoda Moona, kako si je po moji pripombi o Burmi zamišljeno svaljkal kravato) ter zapustil njihovo družbo s človeško, tako rekoč humano pripombo, da “letalo ne bo čakalo na tako nepomembnega človeka, kot sem jaz” - pomislite, po takšni spretni in uglajeni družbenosti mi neka kakor gospodična govori, da bi naj ne smel piti šampanjca! Nezgodo sem omenil Evropskemu kolegiju, kjer so jo sprejeli s kar največjim ogorčenjem (Solana je le težko zadrževal smeh, zagotovo uperjen na zadevno letalsko družbo).
Z zadržanimi, mešanimi občutki iz Bruslja,
Vaš D.”
2. (Joyce)
Takole bom rekel. Včasih ima človek čudovito priložnost, ko se takole pod jesenskim soncem potepa v kraju, v katerem se počuti bolj domače kot v New Yorku, da si reče: kaj pa, če bi se za trenutek počutil malce manj domače, kaj pa če je vse to okoli mene kulisa, vse te zgradbe, tista igla, ki se pretvarja, da je včasih niso nosili velikani v svojih kravatah, tista hiša, ki je Bela zgolj zavoljo svoje obledelosti, te stolpnice brez spola in to jesensko sonce s poletnimi žarki pa tisti črnci z zvok hiphopa (ne veste, če je to njihovo dretje ali pa trkanje in šumenje krvi v vaših ušesih), pa generalni sekretar OZN in moj sopotnik - Janez Janša, ki mi vseskozi nekaj hoče dopovedati, a ga zaradi šumenja ne slišim - kaj pa če je VSE le kulisa, kjer se vrši gledališka igra? Kaj bi vam takrat skakalo po glavi? All the world …, kot bi rekel tisti, ampak vi ste imenitna osebnost, šejk ni za vas (saj niste Lejla in spali ste že več kot hilijado i jedan noč), pa tudi pira ne pijete (saj nimate:
1. rdečega vratu
2. naramnic
3. hripavega glasu, s katerim rečete:
“Make it a Blue Ribbon!”
Vsega tega res nimate in vse to niste, ampak vendarle je lahko Vse, ali veste, kaj mislim?
“And all the Men and Women.”
Potem pa, ko to razmišljate pod soncem, ki se sladkobno utaplja v jeseni (kot žaba, ki se počasi kuha v skoraj mlačni vodi), se v vas zaleti neka rama, nek komolec; v vaša ušesa zleze nek šepet (Šinigojev Ebenovinološki slovar pravi, da šepet izhaja iz indoevropskega štr*, glej tudi besedo “strigalica”):
“Stagefright? At this time of year?”
3. (Hoelderlin)
Kajti težko je,
kar prihaja iz Zapada.
Veliki ptič se s tujim imenom
kiti:
“Združeni.”
Belo mesto, zadnji bran pred
Jugom:
nosi v sebi težko, polno srce
Južnjaka.
Komajda zadržali smo mu roko.
Gospod minister, upam, da ste kaj odnesli od te lekcije,
vaš Aleksander Aljehin.
Oktober 4th, 2007 at 10:26
Vsekakor se svet do Mjanmara obnaša čudno, OZN pa sploh.
Oktober 4th, 2007 at 12:57
@[...] v nenormalnem svetu političnih omejitev: cenzure, pomanjkanja, arogance.[...]
..::..
Spet doma,
še zmeraj se poznamo vsi,
spet doma,
o glej ga, glej ga,
kje si ?
Spet doma,
je kaj novega okrog,
imaš še zmeraj
isto
cifro nog ?
Vseokrog napredek,
trgovine, hiše dvojne,
perspektive, plače trojne,
glej,
še raki hodijo naprej !
Najlepše pesmi
so o domu,
še sreča srečna je doma,
mi sosed pravi :
kakor komu,
a raje sebi,
če se da .
(Vlado Kreslin, Spet doma)
..::..
Doma ni nič novega, dobrodošli!
Oktober 7th, 2007 at 20:28
…Hopper, bi ga tudi jaz rada videla!
.
..If I were blue
like Edward Hopper’s afternoon,
lift the sash to air the breeze
let my summer flush your cheek
like supine beneath
the soft and gentle season…
poje Patricia Barber
Če je tak kot ga poje ona v tej pesmi, je super!
Oktober 11th, 2007 at 02:27
Gospod D’Myth-ree,
rad bi, da veste, da ste mi v neskončno literarno inspiracijo. Pomagali ste mi najti vsega podlega v meni - vse, kar konstituira dobro satiro.
Vaš itd.