Dimitrij Rupel

V petek sem se vrnil iz Washingtona. V ameriški prestolnici, kjer sem bil slovenski veleposlanik med letoma 1997 in 1999, se počutim bolj domače kot v New Yorku. Tokrat smo imeli lepo, sončno jesensko vreme, proslavili smo selitev v prostore novega veleposlaništva, večerjali v družbi slovenske primadone Sabine Cvilak, ki letos nastopa v Kennedyjevem Centru; obiskali razstavo odličnega modernega ameriškega slikarja Edwarda Hopperja v Nacionalni galeriji… Imel sem tudi nekaj pomembnih sestankov.

V München smo prileteli z velikanskim Boeingom 777 družbe United, ki me je razočarala glede udobja in postrežbe. Takoj po vrnitvi smo imeli pri predsedniku vlade “evropski kolegij”, na katerem smo obravnavali bruseljsko dogajanje v preteklem in prihodnjem tednu. Seveda smo govorili tudi o slovenski pobudi (pismo PV Janše kolegom v EU), naj bi Srbiji omogočili hitrejše napredovanje v EU. To pismo je predmet mnogih in zanimivih komentarjev v hrvaškem tisku, kjer podporo Srbiji razumejo kot ohladitev s Hrvaško, kar je nesmisel. Vidim, da so nekaj zgrešenih komentarjev izvozili - in to v Beograd - tudi iz nekega slovenskega političnega središča. To včasih počnejo zato, da bi izvoženo blago spet uvozili v slovensko politično areno kot objektivno sporočilo iz tujine.

Gre za domnevo, naj bi v EU v primeru osamosvojitve Kosova iskali ugodnejšo evropsko rešitev za Srbijo. Vidim, da to skrbi tudi nekatere pomembne slovenske gospodarstvenike. Dva sta me danes dopoldne obiskala v moji pisarni. Resnica je ta, da skuša Slovenija Srbiji in vsemu Zahodnemu Balkanu olajšati pot v EU: ker se nam zdi normalno, da se čimprej evropeizira prostor med Slovenijo in Grčijo. Slovenska politika se godi v znamenju normalizacije. Stvari, ki nas danes presenečajo kot imenitne, so v bistvu le normalne. Nekoč (pred letom 1991) smo živeli v nenormalnem svetu političnih omejitev: cenzure, pomanjkanja, arogance.

Bistvena zunanjepolitična dogodka dneva sta: poskus terorističnega napada na ameriško veleposlaništvo na Dunaju, ki ga povezujejo z osebo bosanske narodnosti; in napoved ruskega predsednika Putina, da se bo postavil na čelo stranke in v primeru zmage postal predsednik ruske vlade.

Svet za človekove pravice OZN pa je - se mi zdi - nekoliko medlo obsodil oblasti v Burmi (Mjanmar).

Lahko noč! Dimitrij Rupel