Dimitrij Rupel

Danes je nedelja, poleg tega pa smo zaradi prehoda na zimski čas pridobili dodatno uro. Prejšnji teden je bil prepoln dogodkov, danes pa teče čas znosno hitro. Dopoldne sem bil navzoč na koprski proslavi, na kateri sta Romšek in Peterle govorila o odhajanju JLA iz Slovenije. Tudi sam mislim, da lahkomiselno pozabljamo na velike dosežke v letih 1990 in 1991. To velja za mnoge naše medije in za nekatere knjižne založbe. Sam ocenjujem politične - in tudi predsedniške - kandidate po tem, kako so se vedli v težkih časih osamosvajanja. Peterle je bil takrat predsednik vlade.

Pred kosilom in po njem sem bral Delo, Financial Times, Frankfurter Allgemeine in International Herald Tribune. Drago Jančar se upravičeno jezi na naše (in nizozemske) založnike, ki so v besedilu o moderni Sloveniji pozabili na osamosvojitev. Še bolj pa sem bil vesel množice informacij v tujih časnikih. Herald v poročilu iz portugalske Mafre poudarja Putinov predlog, naj bi v Bruslju ustanovili rusko-evropski raziskovalni inštitut za človekove pravice. Predlog se mi zdi primeren. Morda bi lahko kaj storili zanj v času slovenskega predsedovanja EU.

Sicer pa so včerajšnji tuji časniki polni zanimivih poročil. Predvsem cenim, da ne mešajo informacij z avtorskimi mnenji. Posebej zanimivi so članki v FAZ (dolg analitičen članek Karla-Petra Schwarza o slovenski in evropski zgodovini; prispevek o mostu pri Neumu, s katerim bi se Hrvaška izognila bosensko-hercegovski morski obali…) in v FT (špekulacije o prihodnosti predsednika Putina, zanimivi podatki o nekdanjem blišču diplomatskega življenja…).

V primerjavi s slovenskimi so ameriški, britanski in nemški časniki bogatejši z informacijami in bolj prijazni do oseb, o katerih pišejo.

Poslušam radijska poročila in se čudim. V času slovenskih volitev so bile tudi volitve na Poljskem. Tam sta tekmovali (desnosredinska) stranka Zakon in pravica, ki jo vodita dvojčka Kaczynski, in (desnosredinska) stranka Donalda Tuska Državljanska platforma. Obe stranki sta naslednici nekdanje protikomunistične Solidarnosti, vendar je po mnenju poročevalca zmagala moderna Državljanska platforma, ne pa zaostala Zakon in pravica. Povedali so tudi, da je bila volilna udeležba na Poljskem izredno visoka, okrog 56%, medtem ko je bila v Sloveniji izredno nizka, okrog 57%.

Podobno kot drugih šestindvajset se je s petkovega neformalnega vrha EU v Lisboni tudi slovenska delegacija vrnila relativno zadovoljna. Spremembe, ki jih v primerjavi z opuščeno “ustavno pogodbo” prinaša nova “reformna pogodba”, so neznatne; podobno so se izkazala tudi nasprotovanja Avstrijcev, Britancev, Čehov, Italijanov in Poljakov. Bistveno vprašanje bo še naprej takšno, kot ga je sprožila razprava o evropski ustavi: ali bo Evropska unija dovolj in pravočasno gospodarsko, politično in varnostno pripravljena za svetovne izzive. Slovenija, ki je svojo prihodnost zvezala z evropsko, je seveda zainteresirana, da evropski projekt uspe. To je posebej važno, ker se kmalu začenja slovensko predsedovanje EU in ker je ena naših nalog podpora državam, ki stanujejo jugovzhodno od Slovenije. Brez nove pogodbe širitev s Hrvaško, nato pa z (bivšo jugoslovansko republiko) Makedonijo, Črno Goro, Srbijo in Bosno in Hercegovino ne bi bila mogoča. Zdaj je vsaj upanje! Močnejša in urejena EU bo lažje posredovala pri reševanju problemov med Srbijo in Kosovom.

Tem problemom bodo posvečeni naslednja potovanja in pogovori.

Vidim, da je v prvem krogu predsedniških volitev zmagal Lojze Peterle, kar je spodbudno za generacijo politikov, ki je pripravljala in uresničila osamosvojitev. Če bo uspešen tudi v drugem krogu, bom spremenil mnenje o kratkosti slovenskega spomina. Berlinski zid je padel pred 18 leti, plebiscit smo imeli leta 1990, leto pozneje pa smo bili že priznani. To se je zgodilo v času, ko je bil Lojze Peterle predsednik vlade, sam pa sem bil takrat minister v njegovi vladi. Kasneje sva se oba poslovila od nje.

V zadnjem času je veliko govora o pravici do političnega prepričanja in o svobodi izražanja. Po mojem prepričanju in kolikor vem, niti prva pravica niti druga svoboda pri nas nista zelo ogroženi. Tupatam se seveda zabavam, ko ugotavljam, da je javni ali politični spomin kratek. Pritožujejo se večinoma tisti, ki so bili nekoč in so še danes gospodarji javne besede. Hvala bogu, da imamo internet in bloge.

Nekaterim gospodarjem javne besede blogi niso všeč, ker niso podvrženi njihovi kontroli in ker dejansko omogočajo svobodo mimo uredniške discipline. Vendar se moram ustaviti. Ali gre za svobodo izražanja ali za svobodo sporočanja? Mnogi govorijo in nemara tudi pišejo, ker se radi izpovedujejo. Drugim, tudi piscu teh vrstic, gre za to, da informacije krožijo in da bi bilo mogoče javno pojasnjevati, kaj je res in kaj ni; kaj se dejansko godi - npr. zunaj naših meja itn. Cenzorji pravzaprav nikoli niso želeli preprečiti izražanja; kaj potem, če se hoče kakšna nežna duša izpovedati; želeli so preprečiti, da bi prišla na dan resnica.

Slišim, da tupatam kakšen moj blog koga zmoti. Menda celo na Hrvaškem. Tega skoraj ne morem verjeti. Je pa mogoče, da so v drugih deželah mediji bolj neposredno pod pritiskom gospodarjev javne besede. V Sloveniji takšne enotnosti ne bo lahko najti. Pri nas vsi napadajo vlado, pri tem pa trdijo, da jih vlada nadzira.

Nadaljevanje sledi.

V torek smo imeli na MZZ Strateški svet, na katerem smo razpravljali o podnebnih spremembah. Z nami je bil gost iz britanskega zunanjega ministrstva John Ashton. Strinjali smo se o globalnem pomenu vremenskih sprememb in o nujnosti »podnebne diplomacije«. Od letošnje pomladi jo zapoveduje tudi Evropska unija. Slovenija bo nekatere zahteve EU izpolnila z novimi obnovljivimi viri (hidroelektrarne, vetrnice, sončna energija…), druge z varčevanjem, tretje z novimi tehnologijami oz. z odvajanjem škodljivih plinov. Sicer pa se je treba zavedati, da so jedrske elektrarne čistejše od tistih, ki rabijo nafto ali premog.   

Včeraj sem v dveh državnozborskih odborih (OZP in OZEU) predstavljal in branil novo evropsko pogodbo, ki naj bi jo sprejeli na oktobrskem Evropskem svetu, podpisali pa decembra. Bilo je nekaj zanimivih razprav o možnostih, ki jih ima Slovenija pri evropskem odločanju. Nekateri opozicijski poslanci so bili malodušni. Vlada in večina poslancev mislita, da »reformna pogodba« ohranja večino pridobitev »ustavne pogodbe«, ki je – zaradi nasprotovanja Francozov in Nizozemcev – ni bilo mogoče sprejeti. Najbolj važno je, da bi z novo pogodbo premagali zastoj in krizo, ki sta zaustavila širitev, predvsem pa sta – v trenutku globalnih izzivov - vplivala na splošni občutek nemoči Evrope. Seveda nas lahko doleti kakšno presenečenje iz Avstrije, Belgije, Bolgarije, Britanije ali Poljske. Ponekod imajo težave s procesi, ki predstavljajo združevanje in poenotenje EU. V Sloveniji takšnega razpoloženja nisem opazil. 

Danes imamo vsestransko in dolgo razpravo v plenumu Državnega zbora. Nekateri poslanci se pritožujejo, da se poslavljamo od simbolov, kot so himna, slogan in zastava. Uradno naj bi jih uvedli šele z ustavno pogodbo, ki je ne bo. Torej bo vse še naprej tako, kot je bilo, ne bo se pa uresničilo vse, kar smo si želeli. Nekatere je motilo, da se evropski zunanji minister po novem imenuje visoki predstavnik za skupno zunanjo in varnostno politiko. Zakaj se ne imenuje zunanji minister? Ker se nekatere države, predvsem Velika Britanija, Francija, Nemčija pa tudi druge nočejo odreči svojim nacionalnim zunanjim ministrom. Nekatere moti, da premalo poudarjamo skupne vrednote in da nas preveč privlači raznolikost. Zanimivo, da smo se za besedilo o (jezikovni) raznolikosti v ustavni pogodbi najbolj zavzemali ravno predstavniki Slovenije.   

1. V Sloveniji se pojavljajo in ponavljajo vprašanja, kako je mogoče bolje in dolgoročno urediti odnose s sosedno Hrvaško; predvsem, kako je mogoče urediti vprašanje državne meje, pri čemer se zdi najvažnejše vprašanje meje na morju. To vprašanje je aktualno zaradi hrvaške napovedi, da bo v Jadranskem morju razglasila t.i. Zaščitno ekološko in ribolovno cono (ZERC); pa tudi zaradi pogajanj o članstvu Hrvaške v Evropski uniji, pri katerih ima določeno vlogo tudi Slovenija. Nedavno je bil narejen poskus, da bi se po večletnih dvostranskih pogajanjih (ki so se izkazala kot neuspešna, ko je Hrvaška leta 2001 zavrnila znani “sporazum med Drnovškom in Račanom”) za rešitev obrnili na nekoga “tretjega”, bodisi na posrednika ali na mednarodno pravosodno telo.
2. Potem, ko je prišlo do načelnega dogovora, naj bi poiskali pomoč “tretjega”, so se v Sloveniji sprožili številni politični sestanki in strokovni posveti. Njihovi udeleženci poleg znane Bele knjige pregledujejo še druge, stare in nove listine, sodno prakso in zgodovino odločitev o podobnih primerih. Teh sestankov se udeležujejo tudi tuji strokovnjaki. Za njihovo razumevanje in za ustrezno odločanje glede mejnih vprašanj med RH in RS je potrebno seči nekoliko dlje in globlje, kot smo sicer vajeni. Za ta namen je treba izboljšati razgled oz. - kot pravimo - povečati sliko. Slovenija obstaja kot država 16 let, problemi pa so starejši in jih ni mogoče razumeti brez poznavanja zgodovinskega ozadja.
3. Vprašanja v zvezi z državnim ozemljem ali morjem, državno mejo na kopnem in na morju se danes oz. običajno urejajo z zakonskimi akti in z mednarodnimi sporazumi. Spori pri takšnih vprašanjih se urejajo mirno, s posredovanjem državnikov in diplomatov, lahko pa tudi strokovnjakov ali ustanov, npr. sodišč, ki posredujejo s pomočjo mednarodnega prava. Slovenija ni oz. ni bila od nekdaj udeleženka takšnega pristopa, ampak je takšno udeležbo večinoma podedovala - od Avstrije, Avstro-Ogrske, Italije ali Jugoslavije. Problematika državne meje na kopnem in na morju med Hrvaško in Slovenijo je povezana z zgodovino teh držav. V tej zgodovini in v teh državah pa se mejna vprašanja niso vedno reševala le na miren način, ampak so se reševala tudi z vojskami in z vojno. To daje naši razpravi posebej resen in odgovoren pomen.
4. Mednarodno pravo večinoma izhaja iz dogajanja med državami in se večinoma posveča državam. V preteklosti so se včasih nagibali k rešitvam, ki so upoštevale realna razmerja moči, včasih pa tudi k rešitvam, ki so bile v skladu z načeli pravičnosti. Z drugimi besedami: strokovnjaki (pravni teoretiki, sodniki, zakonodajalci, zgodovinarji…) so včasih zastopali interese držav, včasih pa tudi pravice narodov. Evropska zgodovina se je godila v  napetem razmerju med načeli zakonitosti (legalnosti) in načeli pravičnosti (legitimnosti). Značilen primer je spor med načelom nedotakljivosti državnih meja in načelom narodne samoodločbe. Slovenija in Hrvaška sta nastali na podlagi tega slednjega načela v škodo načela nedotakljivosti jugoslovanskih meja. Danes se podobno vprašanje postavlja v pogajanjih med Srbijo in Kosovom.
5. Slovenci smo bili nekoč, pred nastankom lastne države, pristaši načela pravičnosti, danes (ko imamo lastno državo) pa smo bolj pristaši načela nedotakljivosti državnih meja. V mednarodnih odnosih imamo nekakšen “moralni problem”, saj včasih zagovarjamo pravice, ki spadajo na področje argumentov, na podlagi katerih smo sploh nastali kot državna skupnost; drugič pa se postavljamo na stališče nespornih državnih interesov.
6. Pri razumevanju problematike slovenskih državnih (kopenskih in morskih)  meja je - po mojem prepričanju - potrebno združiti obe perspektivi in obe zgodovinski izkušnji: izkušnjo Slovencev kot naroda v okviru druge države in izkušnjo Slovencev kot nosilcev lastne države.
7. Nesporno dejstvo, ki ga je potrebno upoštevati pri razpravi o hrvaško-slovenski meji, je, da so bili Slovenci v času Avstro-Ogrske večinsko oz. odločilno naseljeni na prostoru nekdanjega Avstrijskega Primorja, ki je vsebovalo večino ozemlja, ki ga danes imenujemo Slovensko Primorje. V času, ko “ozemeljski dostop do mednarodnih voda” za državljane oz. narode Avstro-Ogrske sicer ni bil vprašljiv, ker je bila država Avstro-Ogrska odločilna pomorska sila, slovensko podjetništvo je bilo soudeleženo v mednarodnih dejavnostih tržaškega pristanišča, poleg tega pa so Slovenci “zasedali” obalno področje severno od Trsta med Štivanom in Barkovljami. Ta slovenski izhod na odprto morje je bil del paketa, ki ga je po prvi svetovni vojni dobila Italija. Primorski Slovenci so prišli “pod” Italijo, večina Slovencev pa je prišla  “pod Jugoslavijo”, kjer so imeli “izhod na odprto morje” preko hrvaškega etničnega ozemlja, vendar v okviru unitarne jugoslovanske države, za katero so bili etnični pomisleki nevažni. Slovenci so imeli takrat dva izhoda na odprto morje: v Italiji preko slovenskega etničnega ozemlja in v Jugoslaviji preko hrvaškega etničnega ozemlja. V bistvu ni mogoče reči, da bi bila takrat, pred drugo svetovno vojno, Slovenija imela svoj ozemeljski izhod na odprto morje. Slovenci so ga imeli, Slovenija pa ne, ker Slovenija kot takšna ni obstajala. Lahko pa rečemo, da je takšen izhod na odprto morje obstajal kot pravica Slovencev na podoben način, kot je obstajala pravica do države preko samoodločbe.
8. Po drugi svetovni vojni so Slovenci dosegli marsikaj. Marsikatera njihova pravica se je razvila v zakon. Čeprav ni mogoče reči, da so dosegli neodvisno, suvereno državo, so napredovali natanko v tej smeri. Postali so “republika”, ki se je kasneje - leta 1991 - preobrazila v državo. Zahodni zavezniki, Italijani in Jugoslovani so seveda vedeli,  kje imajo “Slovenci” svoj zgodovinski izhod na morje. Znan je celo izrek slovenskega pisatelja Ivana Cankarja, da Trst predstavlja “pljuča Slovenije”. Po drugi svetovni vojni Slovenija (oz. v njenem imenu Jugoslavija) ni prevzela svojega zgodovinskega izhoda na odprto morje - med Štivanom in Barkovljami - ker je bilo to vprašanje povezano s širšimi političnimi računi, ki so zadevali geopolitično vlogo Trsta v času blokovske delitve Evrope, ko je bila Jugoslavija še sestavni del sovjetskega bloka. Če pustimo ob strani dejstvo, da so - po drugi svetovni vojni - Hrvaški vrnili vse njeno etnično ozemlje, ki je bilo pred tem pod italijansko zasedbo; in če pustimo ob strani dejstvo, da so zahodni zavezniki poleg večinsko italijanskega mesta Trst obdržali - zunaj Jugoslavije in zunaj komunističnega bloka - med drugim tudi slovensko obalo med Štivanom in Barkovljami… so se vsi skupaj kljub vsemu zavedali, da republika Slovenija potrebuje svoj lastni izhod na odprto morje in da ji je potrebno prepustiti vsaj majhen del Jadranskega morja. Tako je Republika Slovenija - kljub temu, da federalni državi Jugoslaviji ni manjkalo morske obale - dobila svojo lastno obalo in morje od Lazareta do Piranskega zaliva. To je bilo nadomestilo za tržaško obalo, ki je pripadla Italiji.
9. Ob tem je potrebno povedati še nekaj stvari. Nosilki zamenjave pred 60 leti (potrjene z Londonsko spomenico 1954 in z Osimskimi sporazumi 1975) nista bili Slovenija in Italija, ampak Jugoslavija in Italija - na neki način pa tudi Vzhod in Zahod. Ni šlo za Slovenijo, ampak za socialistično Jugoslavijo. Zamenjava je bila najbolj ugodna za Hrvaško, še vedno dovolj ugodna za Jugoslavijo, manj ugodna pa je bila za Slovenijo. Približno 100.000 Slovencev je namreč ostalo v italijanski državi.
10. Svojo upravičenost do neposrednega izhoda na odprto morje so Slovenci v Jugoslavijo prenesli iz Italije. Italija in Jugoslavija sta po drugi vojni - tako rekoč - zamenjali obalo severno od Trsta za obalo južno od Trsta. Slovenci so svojo pravico 25. junija 1991 podedovali od Jugoslavije, vendar ta pravica izvira iz mednarodnih pogodb, ki so jih sklenile države po drugi svetovni vojni. Jugoslavija po tej vojni ni pridobila le slovenske obale, ampak je pridobila tudi hrvaško Istro, Reko, Zadar, dalmatinske otoke itn.  Italija je “v zameno” dobila Trst in velik del slovenskega etničnega ozemlja. Dejansko bi bil  paradoks, ko bi se morala danes Slovenija za pravico, ki jo je zanjo od Italije prevzela Jugoslavija, pogajati s Hrvaško.   

Za tole sporočilo imam 10 minut časa. Po seji Odbora za zunanjo politiko v parlamentu (o pogajanjih EU s Hrvaško) po seji vlade (kjer smo med drugim govorili o novi evropski pogodbi), po sestankih s sodelavci in na Novi reviji (kjer smo pozdravili novega glavnega urednika Senegačnika), po podpisovanju pisem in gradiv… in pred naslednjim sestankom v MZZ imam 10 minut časa za blog.

Sinoči sem imel zanimivo srečanje z nekdanjim ministrom za zunanje zadeve in sedanjim članom predsedstva BiH Harisom Silajdžićem. Posebej zanimiv in poučen je bil pogovor o urejanju mejnega vprašanja med BiH in Hrvaško. Na srečanju z novinarji sem dobil vprašanje, kako komentiram izjavo hrvaškega PV Sanaderja, da bodo s prvim januarjem uveljavili (ekološko in ribolovno) cono tudi za članice EU. Ponovil sem izjavo evropskega komisarja Rehna, da bi uveljavitev cone pomenila zaplet pri pogajanjih Hrvaške z EU. Slovenska SLS že zahteva od vlade ostre ukrepe. Z marsičim, kar pravijo, se strinjam, vendar se nimam namena udeleževati predvolilne kampanje na Hrvaškem.

Slišim, da Baski stopajo na pot osamosvajanja. Predsednik baskovske (regionalne) vlade Juan Jose Ibarretxe je 28. septembra napovedal referendum o samostojnosti. Marsikaj se utegne zgoditi v času našega predsedovanja EU.

Lep pozdrav DR

V petek sem se vrnil iz Washingtona. V ameriški prestolnici, kjer sem bil slovenski veleposlanik med letoma 1997 in 1999, se počutim bolj domače kot v New Yorku. Tokrat smo imeli lepo, sončno jesensko vreme, proslavili smo selitev v prostore novega veleposlaništva, večerjali v družbi slovenske primadone Sabine Cvilak, ki letos nastopa v Kennedyjevem Centru; obiskali razstavo odličnega modernega ameriškega slikarja Edwarda Hopperja v Nacionalni galeriji… Imel sem tudi nekaj pomembnih sestankov.

V München smo prileteli z velikanskim Boeingom 777 družbe United, ki me je razočarala glede udobja in postrežbe. Takoj po vrnitvi smo imeli pri predsedniku vlade “evropski kolegij”, na katerem smo obravnavali bruseljsko dogajanje v preteklem in prihodnjem tednu. Seveda smo govorili tudi o slovenski pobudi (pismo PV Janše kolegom v EU), naj bi Srbiji omogočili hitrejše napredovanje v EU. To pismo je predmet mnogih in zanimivih komentarjev v hrvaškem tisku, kjer podporo Srbiji razumejo kot ohladitev s Hrvaško, kar je nesmisel. Vidim, da so nekaj zgrešenih komentarjev izvozili - in to v Beograd - tudi iz nekega slovenskega političnega središča. To včasih počnejo zato, da bi izvoženo blago spet uvozili v slovensko politično areno kot objektivno sporočilo iz tujine.

Gre za domnevo, naj bi v EU v primeru osamosvojitve Kosova iskali ugodnejšo evropsko rešitev za Srbijo. Vidim, da to skrbi tudi nekatere pomembne slovenske gospodarstvenike. Dva sta me danes dopoldne obiskala v moji pisarni. Resnica je ta, da skuša Slovenija Srbiji in vsemu Zahodnemu Balkanu olajšati pot v EU: ker se nam zdi normalno, da se čimprej evropeizira prostor med Slovenijo in Grčijo. Slovenska politika se godi v znamenju normalizacije. Stvari, ki nas danes presenečajo kot imenitne, so v bistvu le normalne. Nekoč (pred letom 1991) smo živeli v nenormalnem svetu političnih omejitev: cenzure, pomanjkanja, arogance.

Bistvena zunanjepolitična dogodka dneva sta: poskus terorističnega napada na ameriško veleposlaništvo na Dunaju, ki ga povezujejo z osebo bosanske narodnosti; in napoved ruskega predsednika Putina, da se bo postavil na čelo stranke in v primeru zmage postal predsednik ruske vlade.

Svet za človekove pravice OZN pa je - se mi zdi - nekoliko medlo obsodil oblasti v Burmi (Mjanmar).

Lahko noč! Dimitrij Rupel