Evropska debata
Včeraj sem se udeležil zanimive seje odbora državnega zbora za “zadeve Evropske unije”. Najbolj zanimivi sta bili dve temi: kaj bo z novo “reformno pogodbo”, ki jo pripravlja - po polomu ustavne pogodbe - portugalsko predsedstvo; in kako se bomo odločili glede prihodnosti Kosova. Glede pogodbe sem izrekel upanje, da bo ohranila čim več rešitev iz ustave, ki smo jo v našem parlamentu že potrdili; in da vse kaže, da se bo to upanje uresničilo. Na žalost se bomo na “listino o temeljnih pravicah” samo sklicevali in jo bodo razglasili že pred pogodbo trije evropski predsedniki: predsednik Evropskega parlamenta, predsednik Evropske komisije in predsednik Sveta. Upamo, da Poljaki ne bodo prekoračili dogovora, ki je ustregel njihovi želji po prehodnem obdobju za odločanje z dvojno večino; in da Britanci ne bodo zapletli odnosov z Evropskim sodiščem.
Nekateri poslanci so se jezili, da smo (predstavniki vseh držav razen Poljske in Velike Britanije) popustili glede ustave. Na žalost niso popustile vlade, ki so vse po vrsti ustavo podpisale; ampak volilci.
Glede Kosova postaja jasno, da zadeva ne bo rešena pred začetkom slovenskega predsedovanja. Tistim, ki našim srbskim prijateljem ponujajo izbiro med Kosovom in Evropo, odgovarjamo, da lahko imajo - v okviru evropske perspektive Zahodnega Balkana - oboje. Glavni problem bo ta perspektiva, ki je povezana s pospešeno širitvijo EU. So Evropejci pripravljeni nanjo?
Lahko noč!
