Dimitrij Rupel

Nekaj bralcev/piscev se ne strinja z mojo oceno, da v Sloveniji narašča življenjski standard; da je - odkar imamo neodvisno državo in še posebej, odkar smo v EU - več možnosti za zaposlitev, ustvarjalno delo, študij; da imamo več pravic in sploh boljše življenje. Nekateri dvomijo glede primerne organiziranosti države in služb, ki pomagajo ljudem v Železnikih in drugod po Sloveniji, kjer je pred dnevi zaradi viharjev prišlo do težav in celo do tragedij. Eden od tistih, ki so se oglasili, ugotavlja, da so naše plače slabše od drugih v Evropi. Drugi meni, da gre nekaterim bolje, mnogim pa slabše, in da statistika ne kaže prave podobe.

Marsikaj od tega je res. Seveda nisem imela namena olepševati naših razmer, niti ne čutim potrebe, da bi se poistovetil z vsem, kar se dogaja v naši deželi; ali da bi zagovarjal aktualno gospodarsko ali socialno politiko. Naše plače (vključno s poslanskimi in vseh v državni upravi) so nižje kot v večini starih članic EU, po drugi strani pa te članice dohitevamo pri cenah. Ob tem pa je vendar treba reči dve stvari. Slovenci se lahko primerjamo z narodi, ki so imeli podobno zgodovino in podobne politične izkušnje kot mi, npr. s Hrvati, Srbi, Makedonci, Čehi, Poljaki… in današnje razmere lahko primerjamo z razmerami pred desetimi ali dvajsetimi leti. V obeh primerjavah je Slovenija zmagovalka.

Vendar imam vtis, da tisti, ki so nezadovoljni, vse to dobro vedo. Nekateri so nemara pozabili, česa je primanjkovalo v preteklosti. Morda se spominjajo ali verjamejo, da so bile nekoč - v socializmu - razlike med ljudmi manjše; da “smo bili vsi enaki”. V tem primeru je treba dodati, da smo bili “enaki” v revščini in v zaostalosti, in da takšen sistem ni mogel preživeti. Bistvena razlika med nekdanjimi in sedanjimi časi je v tekmovanju oz. v konkurenci. Moderni sistemi, kakršen naj bi bil tudi slovenski, ljudem zagotavljajo enake možnosti, vendar bodo dosežki različni zaradi različnih sposobnosti in različnih količin vloženega truda. Družba na ta način postane bolj produktivna, kar pa je ne odvezuje dolžnosti, da bi bila tudi socialna in solidarna. Bogatejša država je lahko bolj učinkovita in lahko bolje skrbi za državljane.

Te stvari so znane in opravičujem se, če koga dolgočasim. Vendar ne bom odnehal glede svojega prepričanja, da gre na bolje, da se splošno zadovoljstvo z življenjem - pa tudi z državo - povečuje.

Včeraj sem se udeležil zanimive seje odbora državnega zbora za “zadeve Evropske unije”. Najbolj zanimivi sta bili dve temi: kaj bo z novo “reformno pogodbo”, ki jo pripravlja - po polomu ustavne pogodbe - portugalsko predsedstvo; in kako se bomo odločili glede prihodnosti Kosova. Glede pogodbe sem izrekel upanje, da bo ohranila čim več rešitev iz ustave, ki smo jo v našem parlamentu že potrdili; in da vse kaže, da se bo to upanje uresničilo. Na žalost se bomo na “listino o temeljnih pravicah” samo sklicevali in jo bodo razglasili že pred pogodbo trije evropski predsedniki: predsednik Evropskega parlamenta, predsednik Evropske komisije in predsednik Sveta. Upamo, da Poljaki ne bodo prekoračili dogovora, ki je ustregel njihovi želji po prehodnem obdobju za odločanje z dvojno večino; in da Britanci ne bodo zapletli odnosov z Evropskim sodiščem.

Nekateri poslanci so se jezili, da smo (predstavniki vseh držav razen Poljske in Velike Britanije) popustili glede ustave. Na žalost niso popustile vlade, ki so vse po vrsti ustavo podpisale; ampak volilci.

Glede Kosova postaja jasno, da zadeva ne bo rešena pred začetkom slovenskega predsedovanja. Tistim, ki našim srbskim prijateljem ponujajo izbiro med Kosovom in Evropo, odgovarjamo, da lahko imajo - v okviru evropske perspektive Zahodnega Balkana - oboje. Glavni problem bo ta perspektiva, ki je povezana s pospešeno širitvijo EU. So Evropejci pripravljeni nanjo?

Lahko noč!