Dimitrij Rupel

Od nedelje zvecer sem v New Yorku. Tole sporocilo pisem na racunalnik za splosno uporabo iz palace Zdruzenih narodov. Pravkar se se je koncalo srecanje evropske Trojke z generalnim sekretarjem Ban Ki Moonom. Na evropski strani smo bili Solana, Ferrero Waldnerjeva, Amado in jaz. Teme Bliznji vzhod, Iran, Cad in Kosovo. Presenetil me je izracun. Iran hoce zgraditi 17 jedrskih elektrarn, nima pa se sklenjene nobene pogodbe z nobeno firmo, ki gradi elektrarne. Kam bodo dali velikanske kolicine oplemenitenega urana? Glede Kosova sem omenil komplicirano enacbo: najprej bodo kosovske, nato srbske, nato ruske in nazadnje ameriske volitve. Solana je pripomnil, nato se slovenske!

Srecal sem se z mnogimi ministri in predsedniki. Nocoj imamo “transatlantsko vecerjo” z drzavno sekretarko Riceovo. Mimogrede sem nastopil tudi na slovenskih “Odmevih”. Stal sem na soncu sredi ulice pred OZN, doma pa noc.

Lep pozdrav! D. R.

Nekaj bralcev/piscev se ne strinja z mojo oceno, da v Sloveniji narašča življenjski standard; da je - odkar imamo neodvisno državo in še posebej, odkar smo v EU - več možnosti za zaposlitev, ustvarjalno delo, študij; da imamo več pravic in sploh boljše življenje. Nekateri dvomijo glede primerne organiziranosti države in služb, ki pomagajo ljudem v Železnikih in drugod po Sloveniji, kjer je pred dnevi zaradi viharjev prišlo do težav in celo do tragedij. Eden od tistih, ki so se oglasili, ugotavlja, da so naše plače slabše od drugih v Evropi. Drugi meni, da gre nekaterim bolje, mnogim pa slabše, in da statistika ne kaže prave podobe.

Marsikaj od tega je res. Seveda nisem imela namena olepševati naših razmer, niti ne čutim potrebe, da bi se poistovetil z vsem, kar se dogaja v naši deželi; ali da bi zagovarjal aktualno gospodarsko ali socialno politiko. Naše plače (vključno s poslanskimi in vseh v državni upravi) so nižje kot v večini starih članic EU, po drugi strani pa te članice dohitevamo pri cenah. Ob tem pa je vendar treba reči dve stvari. Slovenci se lahko primerjamo z narodi, ki so imeli podobno zgodovino in podobne politične izkušnje kot mi, npr. s Hrvati, Srbi, Makedonci, Čehi, Poljaki… in današnje razmere lahko primerjamo z razmerami pred desetimi ali dvajsetimi leti. V obeh primerjavah je Slovenija zmagovalka.

Vendar imam vtis, da tisti, ki so nezadovoljni, vse to dobro vedo. Nekateri so nemara pozabili, česa je primanjkovalo v preteklosti. Morda se spominjajo ali verjamejo, da so bile nekoč - v socializmu - razlike med ljudmi manjše; da “smo bili vsi enaki”. V tem primeru je treba dodati, da smo bili “enaki” v revščini in v zaostalosti, in da takšen sistem ni mogel preživeti. Bistvena razlika med nekdanjimi in sedanjimi časi je v tekmovanju oz. v konkurenci. Moderni sistemi, kakršen naj bi bil tudi slovenski, ljudem zagotavljajo enake možnosti, vendar bodo dosežki različni zaradi različnih sposobnosti in različnih količin vloženega truda. Družba na ta način postane bolj produktivna, kar pa je ne odvezuje dolžnosti, da bi bila tudi socialna in solidarna. Bogatejša država je lahko bolj učinkovita in lahko bolje skrbi za državljane.

Te stvari so znane in opravičujem se, če koga dolgočasim. Vendar ne bom odnehal glede svojega prepričanja, da gre na bolje, da se splošno zadovoljstvo z življenjem - pa tudi z državo - povečuje.

Včeraj sem se udeležil zanimive seje odbora državnega zbora za “zadeve Evropske unije”. Najbolj zanimivi sta bili dve temi: kaj bo z novo “reformno pogodbo”, ki jo pripravlja - po polomu ustavne pogodbe - portugalsko predsedstvo; in kako se bomo odločili glede prihodnosti Kosova. Glede pogodbe sem izrekel upanje, da bo ohranila čim več rešitev iz ustave, ki smo jo v našem parlamentu že potrdili; in da vse kaže, da se bo to upanje uresničilo. Na žalost se bomo na “listino o temeljnih pravicah” samo sklicevali in jo bodo razglasili že pred pogodbo trije evropski predsedniki: predsednik Evropskega parlamenta, predsednik Evropske komisije in predsednik Sveta. Upamo, da Poljaki ne bodo prekoračili dogovora, ki je ustregel njihovi želji po prehodnem obdobju za odločanje z dvojno večino; in da Britanci ne bodo zapletli odnosov z Evropskim sodiščem.

Nekateri poslanci so se jezili, da smo (predstavniki vseh držav razen Poljske in Velike Britanije) popustili glede ustave. Na žalost niso popustile vlade, ki so vse po vrsti ustavo podpisale; ampak volilci.

Glede Kosova postaja jasno, da zadeva ne bo rešena pred začetkom slovenskega predsedovanja. Tistim, ki našim srbskim prijateljem ponujajo izbiro med Kosovom in Evropo, odgovarjamo, da lahko imajo - v okviru evropske perspektive Zahodnega Balkana - oboje. Glavni problem bo ta perspektiva, ki je povezana s pospešeno širitvijo EU. So Evropejci pripravljeni nanjo?

Lahko noč!

Vidim, da je kar nekaj zanimanja za moje prispevke. Njihov namen je razlaga dogajanja, odgovarjanje na morebitna vprašanja. Prepiral se ne bom, to ne pelje nikamor.

Vsekakor je potreben dialog. Tupatam se pojavlja vprašanje, ali je Slovenija v zadnjih letih dosegla kaj pomembnega? Ali je Slovenija uspešna država? Je njena politika prava?

Včasih pozabimo, da je Slovenija neodvisna država šele od leta 1991. Pred tem smo bili državljani Jugoslavije, Avstro-Ogrske itn. Nekoč Slovenci nismo imeli veliko možnosti za odločanje o svojih zadevah, kaj šele o svetu okrog sebe.

Odkar imamo svojo državo, je naše življenje boljše in lažje, mladi ljudje imajo več možnosti za zaposlitev, za študij in za potovanja po svetu. Vsak lahko pove svoje mnenje, vsak lahko vpliva - na svoje predstavnike, na zakonodajo, na politiko… Parlament in vlada sta odgovorna, se odzivata na pobude in kritike. Slovenci vplivajo na evropsko politiko. Od letošnjega Božiča naprej med nami in drugimi članicami EU ne bo več meja. Vedno več Evropejcev doživlja Slovenijo kot uspešno in napredno državo. V marsikaterem pogledu je Slovenija celo vodilna. Skratka, veliko razlogov za ponos in zadovoljstvo.

Slovenija dobro funkcionira. To se kaže pri organiziranju pomoči žrtvam neurja in poplav na Gorenjskem, Štajerskem, Primorskem… V nesreči spoznavamo, da smo sposobni delovati skupaj. Pomagamo si, držimo skupaj. Ker smo člani EU in NATO, nas podpirajo milijoni državljanov držav, ki so članice teh povezav.

Da bi bili uspešni - še uspešnejši - pri urejanju zunanjih zadev, npr. odnosov s Hrvaško in z drugimi državami jugovzhodno od nas, moramo biti seveda enotni. Prvega januarja 2008 nas čaka predsedovanje Evropski uniji. Takrat bomo morali skrbeti za enotnost celotne Evropske unije. To bo mogoče, če bomo enotni doma.

Danes je slovenska vlada sprejela ukrepe, ki bodo pomagali slovenskim državljanom v stiski. Pomagala bo tudi Evropska unija. Slovenija je del skupnosti, ki ni brezbrižna.

Dimitrij Rupel

Kampanja pred predsedniškimi volitvami se bliža vrhuncu, vendar je večina kandidatov še vedno previdnih in obzirnih. Izjema je Zmago Jelinčič, ki predlaga, naj bi Slovenija vprašanje državne meje z Republiko Hrvaško rešila v okviru “mirovne konference o Jugoslaviji”. Predsedniški kandidat pravi, naj bi jo spodbudila Evropska unija, namen konference pa naj bi bil razdelitev nekdanjega jugoslovanskega morja.

Kandidatova ideja, ki je oživela v okviru predvolilne kampanje, je zanimiva, vendar ji - glede na svoje vedenje - ne pripisujem velikih možnosti. Predvsem menim, da si morja ni mogoče “deliti”, kot si je mogoče deliti premoženje ali dolgove.

Na primer: zelo problematična in za Slovenijo nesprejemljiva bi bila delitev Jadranskega morja na “cone”, kakršno je leta 2004 napovedala sosedna Hrvaška. Takrat je morala Hrvaška umakniti veljavnost “Zaščitne ekološke in ribolovne cone” (ZERC) za članice Evropske unije.

Slovenija ne nasprotuje varovanju okolja, morskega bogastva, ampak zemljevidom, ki spremljajo hrvaško napoved ZERC. Slovenija (poleg nje pa tudi Italija in Evropska komisija) so nasprotovale delitvi Jadranskega morja in to celo brez dogovora s tistimi, ki jih takšna delitev zadeva.

Razen tistih delov, ki so povezani z ozemlji in jih imenujemo notranje ali ozemeljske vode, je morje praviloma “odprto” in si ga ni mogoče razdeliti.

To seveda ne pomeni, da ne bi bilo mogoče določiti meja med obmorskimi državami, torej tudi meja na morju. O teh mejah se države lahko dogovorijo, lahko pa o njih odločijo mednarodne ustanove, sodišča, arbitraže itn. Države kot Slovenija, Hrvaška, Črna Gora, Bosna in Hercegovina… so nove države. Meja med njimi pred letom 1991 ni bilo.

Nove države, tudi Slovenija, so nastale po “Mirovni konferenci o Jugoslaviji”, ki se je začela septembra 1991, oz. po poročilih oz. mnenjih Badinterjeve arbitražne komisije, ki so bila sestavljena med januarjem in julijem 1992. Badinterjeva mnenja se sklicujejo na lastne ustavne in zakonske rešitve nastajajočih držav, med katere spadajo tudi odločitve o mejah.

Nove države so nastale na podlagi Mirovne konference in na podlagi izvedenskih mnenj posebne komisije Evropske unije, ki jo je vodil Robert Badinter. Ta komisija je ugotovila, da je SFR Jugoslavija razpadla in da so nekdanje republike njene naslednice. Dokončni sporazum novih držav o nasledstvu SFR Jugoslavije je bil sklenjen leta 2001 na Dunaju. O državnosti in mejah Slovenije (in drugih novih držav) je Evropska unija odločala leta 1992, nove države pa so se o medsebojnih odnosih sporazumele leta 2001.

Ko danes govorimo o državni meji med Slovenijo in Hrvaško, govorimo o uresničitvi načelnih odločitev, ki so stare najmanj petnajst let. Ko govorimo o delitvi premoženja, pa govorimo o sporazumu iz leta 2001. Treba je vedeti, da s tem še ni vse rešeno. Mirovna konferenca in sporazum o nasledstvu pa sta že za nami.

Zagrebška dopisnica Dnevnika Tanja Borčič Bernard v članku “Prešibki za izpeljavo dogovora s Sanaderjem” (Dnevnik, 18. 9. 2007) navaja mnenje hrvaškega političnega analitika Davorja Gjenera, da je haaško sodišče edini možni arbiter za rešitev mejnega spora; da za to rešitev obstaja podpora evropske komisije; in da jo bo izpeljala do konca ena od prihodnjih slovenskih vlad. Temu sledi citat: “Janševa koalicija je zelo šibka in nima več prave legitimitete, da bi izpeljala dogovor s Sanaderjem,” meni Gjenero.

S takšnim mnenjem se je hrvaški analitik približal mnenjem (oz. domnevam) nekaterih v slovenski opoziciji. Takšno gledanje pa je vendar presenetljivo, če pomislimo, da ima aktualna slovenska vlada pred sabo več kot leto, hrvaška pa morda le dva meseca mandata. Ob tem se mi zdi - seveda s hrvaškega vidika - spodbudna misel, da gre za dogovor, ki ga lahko izpelje le močna in legitimna slovenska vlada. Če sledimo misli hrvaškega analitika, bi se morali Slovenci za izpeljavo dogovora precej potruditi in bi morali premagati določene težave. Tega truda in tega premagovanja Slovenci po mnenju hrvaškega analitika niso sposobni, ker so šibki itn.

Takšen pogled na Hrvaškem in morda tudi pri nas ni osamljen. Vendar je zgrešen. Kot sem že napisal, ima Slovenija trdno vlado in trden položaj. Če pustimo ob strani gospodarske dosežke, je najbrž nesporno, da ji je 26 držav zaupalo najvišje evropske odgovornosti. Pri Hrvaški je Slovenija pokazala dobro voljo, konstruktivnost in potrpežljivost. Najprej smo se deset let pogajali. Po koncu pogajanj je od sporazuma (Drnovšek-Račan) leta 2001 odstopila Hrvaška. Istega leta smo podpisali dunajski sporazum o nasledstvu, ki se ga Hrvaška že spet ne drži. Leta 2004 so Evropska komisija, Hrvaška, Italija in Hrvaška podpisale sporazum, da ZERC (Zaščitna ekološko-ribolovna cona) ne bo veljala za članice EU, leta 2005 smo podpisali Brionsko izjavo o izogibanju incidentom. Hrvaška teh sporazumov in izjav ne spoštuje, kot bi jih morala. 

Hrvaški komentator očitno meni, da verodostojnost in spoštovanje dogovorov pomenita šibkost. To je - oprostite - nekoliko balkanska miselnost! Slovenija se že dolgo časa izkazuje kot verodostojna in močna država, katere ugled se zaradi pripravljenosti za dogovarjanje še povečuje. V zadnjem času se na Slovenskem celo krepi zavest o potrebni enotnosti glede zunanjepolitičnih izzivov. To niso znaki slabosti.

Dimitrij Rupel 

Včeraj zvečer sem v publikaciji Svobodna misel (14. sept. 2007) prebral komentar starega znanca, pisatelja Vladimirja Kavčiča “Kje smo, kam gremo”. Nezadovoljen je - kot še marsikdo - s slovensko-hrvaškimi odnosi. Značilnost komentarja - kot še marsikaterega - pa je, da ima določene stvari za samoumevne. Kavčič domneva, da - tako piše - sta Slovenija in Hrvaška, ko sta živeli v skupni državi “kar dobro vedeli. kaj sodi k eni in kaj k drugi”, zdaj pa ne znamo uveljaviti “tistega, kar je Slovenija v okviru Jugoslavije že imela”.

Takšno razmišljanje, ki vsebuje še nekaj stereotipnih očitkov na račun aktualnih oblasti in diplomacije, seveda ne pomaga kaj veliko. Za večino Slovencev je samoumevno nekaj drugega kot za večino Hrvatov. Tako pridemo do spora. Obstaja kar lepo število točk na zemljevidu in kar nekaj zadev, pri katerih se razhajamo. V nekdanji skupni državi se nismo razhajali, ker se takrat o teh stvareh sploh nismo spraševali - pa še pustili nam ne bi, ko bi se hoteli. O spornih točkah in zadevah smo se pogajali veliko let, nakar je leta 2001 prišlo do sporazuma med predsednikoma vlad Drnovškom in Račanom. Ko sta ga obe vladi sprejeli, so se Hrvati premislili in ostali smo brez sporazuma. Leta 2001 smo na Dunaju predstavniki vseh novih držav (ki so nastale iz skupne države) podpisali sporazum o nasledstvu. Tudi tega se Hrvaška ne drži. Na Brionih smo podpisali izjavo o izogibanju incidentom. Tudi tega se Hrvaška ne drži. Nato je Slovenija po dolgem premisleku predlagala, naj bi o meji odločilo sodišče OVSE. To je Hrvaška zavrnila in predlagala drugo sodišče - v Hamburgu. Ker je hamburško sodišče pristojno samo za vprašanja morja, smo ponudbo odklonili. Zdaj smo pred tem, da se sporazumemo o novi poti. Ne vem, kaj bi od aktualne vlade in od diplomacije želel Vladimir Kavčič.

Slovenija ima v EU dobro ime in zaradi svojih konstruktivnih pobud uživa zaupanje evropskih držav. Takšna bi morala biti naša politika tudi naprej. Kolega Kavčič bi se moral spomniti, da je bruto družbeni proizvod na prebivalca v skupni državi leta 1989 znašal okrog 3.000$, današnji slovenski pa znaša okrog 23.000 $. Hrvaška ima vsaj dvakrat manjši BDP kot Slovenija. Torej se ve, kje smo in kam gremo.

Dimitrij Rupel

Dragi bralec,

pisec teh vrstic sem Dimitrij Rupel, po poklicu profesor sociologije in trenutno zunanji minister Republike Slovenije. V svojem življenju sem napisal nekaj knjig in veliko člankov o umetnosti, v zadnjem času tudi o politiki in še posebej o zunanji politiki.

Moje življenje je razgibano. Veliko potujem. Udeležujem se dogodkov, ki imajo pomen za Slovenijo, za Evropo in morda za ves svet. O nekaterih dogodkih in pojavih želim informirati širšo javnost. Mnogi moji inozemski kolegi pišejo takšne komentarje, tj. bloge. Upam, da bom imel dovolj časa za pisanje. Pisati nameravam o slovenski in svetovni politiki.

V soboto sem govoril na primorski proslavi v Brkinih. Sprašujem se, če so me poslušalci dobro razumeli, ko sem govoril o Trstu in si pri tem pomagal s Francetom Prešernom.

Zdajle moram k ministru Bajuku na sestanek o sukcesiji. Še vedno nismo končali razprave o jugoslovanski dediščini.

Se oglasim! Dimitrij Rupel