Dimitrij Rupel

Danes je Božič. Ugotavljam, da sem zanemaril blog. Bilo je res veliko drugih opravkov. Oglašam se, ker želim tudi po tej poti vsem bralcem in prijateljem želeti vesele praznike in da bi se lepo imeli v prihodnosti.
Pripravljamo se na predsedovanje Evropski uniji.
Danes sem odgovarjal na neprijazne hrvaške komentarje. Tole:

Tiskovna konferenca v Bruslju, 20. dec, 2007

“Na tiskovni konferenci 20. decembra 2007 v Bruslju nisem razpravljal o dosežkih in zapletih pri hrvaškem vključevanju v EU. Govoril sem o Srbiji in o tem, kako bi ta država čim prej dosegla vključitev v EU: najprej podpis Sporazuma o stabilizaciji in pridružitvi (SAA), nato status kandidatke. Nekatere države in mnogi novinarji vztrajajo, da mora Srbija Haagu izročiti generala Mladića pred podpisom Sporazuma. Nekateri izročitev generala postavljajo kot pogoj za podpis Sporazuma z EU. Izročitev obtoženega generala si navsezadnje želimo vsi in to se mora zgoditi čim prej. Vendar imamo v Sloveniji in v večini članic EU pred očmi predvsem končanje jugoslovanske krize, čim hitrejši napredek Srbije in stabilnost na Zahodnem Balkanu. Prizadevamo si, da bi Srbija napredovala do podpisa Sporazuma o stabilizaciji in pridružitvi ne glede na dolg do Haaga, ki ga seveda mora izpolniti.

Pri utemeljevanju pospešenega napredovanja Srbije (ki ga priporočajo mnoge izjave, med drugim tudi pismi slovenskega in italijanskega predsednika vlade) sem se v Bruslju skliceval na dejstvo, da je lahko nekoč Hrvaška podpisala enak sporazum, ne da bi ji kot pogoj za podpis postavljali izročitev haaških obtožencev, npr. generala Gotovine. Evropska unija je od Hrvaške zahtevala izročitev Gotovine šele takrat, ko je šlo za začetek pristopnih pogajanj, torej v zadnji fazi pred članstvom.

Pri razmišljanju o pogojih za Srbijo in primerjanju s pogoji, ki so veljali za Hrvaško, nisem bil edini ali sam. Tako razmišljajo in primerjajo tudi drugi, v več evropskih in tudi v slovenski vladi. Na ta način so me razumeli kolegi na sestankih Sveta EU in tako so protokolirali moje stališče tudi novinarji, ki so spremljali tiskovno konferenco v Bruslju. Reuters je zapisal moje besede, da “moramo imeti za Srbijo enaka merila, kot smo jih imeli za Hrvaško,” DPA pa piše: “Hrvaška je podpisala Sporazum o stabilizaciji in pridružitvi štiri leta prej, predno je predala g. Gotovino sodišču. Če hočemo biti pošteni, potem moramo za Srbijo in Hrvaško uporabiti ista merila.”

Podpora pospešenemu vključevanju Srbije v Evropsko unijo, ki sem jo ilustriral s postopki iz preteklosti, je bila na Hrvaškem deležna neprijaznih, celo žaljivih komentarjev, katerim se je pridružil celo predsednik vlade dr. Ivo Sanader. Takšna polemika nima smisla. Razlagam si jo kot preusmerjanje pozornosti od pravih problemov, ki niso povezani s Srbijo, ampak z obveznostmi Hrvaške do Evropske unije. Mislim na napovedano uveljavitev hrvaške Zaščitne ekološko-ribolovne cone za članice EU.”

Pred nekaj dnevi me je sodelavec spomnil na članek, ki sem ga napisal pred leti, ko smo se spoprijeli zaradi slovenskega članstva v NATO. Sporočilo članka je bilo preprosto: nasprotniki članstva imajo velikansko prednost pred zagovorniki. Nasprotniki so imeli možnost zadnje besede. Lahko si jim ugovarjal, včasih so nam celo kaj objavili, toda nasprotniki so – ker so uživali podporo medijev – imeli zadnjo besedo.

Kljub neizenačenemu položaju nisem nikoli popustil pred navalom krivice in neresnice. Pred nekaj dnevi sem v blogu opisal težavo, na katero sem naletel, ko sem v Delu poskušal objaviti članek Končati zmedo. Dejstva so preprosta in jih je mogoče dokazati. Tekst sem končal med prazniki v začetku novembra. Po elektronski pošti sem ga poslal uredniku Markešu in ga prosil, naj mi do srede, 7. novembra, odgovori, ali ga bo objavil ali ne. Istočasno sem (4. novembra) napisal blog, v katerem sem sam pri sebi ugibal, ali mi bodo članek objavili ali ne. Nato sem ugasnil računalnik in se (5. novembra) odpravil na pot v Lisbono, nato pa (7. novembra) na Kitajsko.

Urednik Markeš mi je – kakor so mi povedali in kakor pravi tudi sam – prav kmalu odgovoril, da bi članek objavil pod določenimi pogoji. Po premisleku in nerad sem pristal na pogoje. Nato sem dobil sporočilo, da je urednik Markeš potem, ko je že privolil v objavo članka (pod določenimi pogoji), prebral moj blog in se je zelo razjezil. Motilo ga je, ker sem si v blogu dovolil dvomiti o njegovi velikodušnosti. Sklepal je, da sem izražal negotovost glede objave, ko sem že vedel za urednikov pogojno-pozitivni odgovor. Zato me je sklenil kaznovati in članek objaviti v pismih bralcev. Po tem – že drugem – cenzurnem posegu mojega pristanka za objavo seveda ni dobil. Članek sem objavil 8. novembra na spletni strani MZZ.

Sledil je silovit napad Dela in njegovega cenzorja, ki je bil utemeljen na (dokazljivo) neresnični domnevi, da sem si upal dvomiti o urednikovi velikodušnosti. Moj dvom je bil seveda upravičen. Pravice do dvoma si kolikor toliko omikani ljudje (od Descartesa naprej) ne dovolimo odvzeti. Ne glede na to, kdaj je bil dvom zapisan in kdaj ga je urednik opazil, so bili njegovi sklepi napačni in neupravičeni. Toda urednik časnika ima zadnjo besedo. V njej lahko pripiše svojim nasprotnikom tudi neresničnost. To nima nobene zveze z mišljenjem, ampak z močjo in oblastjo.

Podobno se je zgodilo tudi v primeru sporočila MZZ (6. novembra) o podatkih, ki so bili uporabljeni v nedavni volilni kampanji. MZZ je povedalo, da so bili podatki – glede na arhivsko gradivo – točni, v povzetku Dela pa so zapisali, da smo jih razglasili za netočne. Napake kljub opozorilu niso popravili – ker imajo pač zadnjo besedo.

Igra, v katero so se spustili pazniki zadnje besede, je velika in nevarna. Vendar jih razumem. Ko bi objavljali članke, kot je Končati zmedo, in ko bi dovolili, da se besede ujemajo z dejstvi, bi lahko izgubili veliko igro. Nekoliko me preseneča in utruja, da se moramo še danes, sedemnajst let po začetku demokracije, ubadati s cenzuro in arogantnimi uredniki.

V preteklih dneh so me večkrat vprašali, zakaj sem leta 1992 podprl kandidaturo današnjega predsedniškega naslednika Danila Türka za slovenskega veleposlanika v OZN in zakaj sem ga celo pohvalil – čeprav so ga v času osamosvajanja, avgusta 1991, v Ženevi imeli za predstavnika Jugoslavije. Odgovor je preprost in ga je mogoče prebrati v moji knjigi Skrivnost države (1992) na straneh od 259 do 261. Po osamosvojitvi je bilo potrebno postaviti vsaj minimalno mrežo diplomatskih predstavništev. Novih diplomatskih talentov smo imeli bolj malo. Za veleposlanike in druge visoke predstavnike sem praviloma predlagal slovenske diplomate, ki so bili do osamosvojitve dejavni v prepletenem slovensko-jugoslovanskem sistemu. To so bili poleg Danila Türka npr. Ernest Petrič, Boris Frlec, Ivo Vajgl, Zvone Dragan, Marko Kosin, Iztok Simoniti, Roman Kirn, Božo Cerar, Alfonz Naberžnik, Gregor Zore, Matjaž Kovačič itn. Kot poročam v knjigi, sem skoraj v vseh primerih imel velike boje s kolegi v Demosu.

Švedski zunanji minister Bildt je v svojem blogu omenil, da ga pišem tudi jaz. Ko sem bil pri britanskem zunanjem ministru Milibandu, sva skupaj nastopila za njegov blog. Miliband namesto tekstov objavlja posnetke izjav. Finski zunanji minister Tuomioja je pisal dnevnik, ki so mu ga objavljali v glavnem finskem časniku. Pri nas se »javna diplomacija« šele uveljavlja. Medtem ko me je prejšnji urednik Dela Jančič spodbujal, naj dvakrat na mesec napišem prispevek za Gostujoče pero, se mi je novi urednik Markeš takoj po prevzemu uredništva za sodelovanje »zahvalil«. Pred odhodom na Kitajsko (4. novembra) sem Delu poslal za objavo tekst Končati zmedo, vendar ga – kot sem domneval že v začetku – niso objavili. Prijatelju, ki ima izkušnje z novinarstvom v drugih evropskih državah, se zdi ravnanje Dela nenavadno. V evropskih uredništvih praviloma ne zavračajo člankov svojih zunanjih ministrov. Lahko jih kritizirajo, vendar jih ne cenzurirajo. (Članek sem objavil na spletni strani MZZ: http://www.mzz.gov.si/nc/si/splosno/novice/novica/article//23668/?type=98 .) Ob tem poslušamo, da vlada nadzira in utesnjuje slovenske medije. Menda omejuje svobodo izražanja. Res narobe svet. O tem pišem v omenjenem članku. Res je potrebno končati s to zmedo!

Ta informacija je morda zanimiva v luči vprašanj, ki mi jih zastavljajo v teh dneh. Zanima jih, kako komentiram Janševo izjavo, da je vlada spričo takšnih razmer pripravljena tudi odstopiti. Svoj komentar sem že v začetku meseca napisal v članku, ki mi ga niso hoteli objaviti. Kako naj bi takšne razmere vplivale na predsedovanje Slovenije, je jasno. Končati je treba zmedo, sicer je treba odstopiti.

Po vrnitvi iz Kitajske, kjer so nas sprejemali njeni najvišji voditelji; in po obisku v Londonu, kjer sem se srečal s Tonyjem Blairom in Davidom Milibandom, sem na letalu prebral komentar znanega urednika, v katerem primerja NOB in osamosvojitev Slovenije. Pravi, da ga razprava ali npr. sklicevanje na osamosvojitev spominja na proslavljanje NOB, zaradi katerega je njegova generacija trpela 40 let.

To je daljnosežna primerjava. Če pustimo ob strani komentatorjev odnos do narodnoosvobodilnega boja, ki je bil za Slovence gotovo pozitiven zgodovinski dosežek, bi rekel, da je pomembno predvsem to, da smo z osamosvojitvijo prvič v zgodovini dobili neodvisno in demokratično državo.

Prvi sklep bi bil, da bi bilo najbolje, ko bi se odrekli tako proslavljanju NOB kot tudi proslavljanju osamosvojitve. Glede na to, da se doslej še nismo odločili za opustitev prvega proslavljanja in glede na to, da komentator poražencu na predsedniških volitvah očita proslavljanje osamosvojitve, bi sklepal, da gre za preprosto sporočilo: pozabite na osamosvojitev, vse se je začelo in končalo z NOB. Torej bo naš komentator trpel še naprej, kot je trpel 40 let?  

Francoski zunanji minister Kouchner in nemški kolega Steinmeier sta v Figaro-ju in v FAZ-u objavila članek o evropski varnosti. Predvsem ju - kot še marsikoga  - skrbi napoved Ruske federacije, da bo prekinila Pogodbo o konvencionalnih vojaških silah v Evropi (FCE). Švedski kolega Bildt v današnjem blogu omenja napetost v Gruziji. Zjutraj sem po radiu slišal, da so demonstrirali in zahtevali odstop vlade v Latviji. Američani spodbujajo Izraelce in Palestince, da bi se dogovorili glede konference in da bi izkoristili dobro razpoloženje med voditeljema. Presenetljiva je bila novica o Olmertovi bolezni. Slišim, da napovedani datum srbskih predsedniških volitev (9. december) ni zanesljiv. Kosovski premier Ceku v European Voice-u objavlja članek o počasnosti in nujnosti odločanja v zvezi s statusom pokrajine.

Skrbem in težavam po svetu je nekaj domačega dodal nemški novinar Bruggmann, ki v časniku Handelsblatt piše, da “slovenski lak kaže prve odrgnine”. Tako se mu je zazdelo po pogovoru z ljubljanskim profesorjem novinarstva.

Za Delo sem napisal članek o zmedi, ki vlada pri nas v zvezi s pojmi, kot so “levica”, “desnica”, “napredno” in “konservativno”. Predlagal sem tudi, da bi z zmedo, ki seveda ni le jezikovna, končali še pred začetkom predsedovanja EU. Vprašanje, če mi bodo hoteli objaviti.

Jutri potujem na evropsko-sredozemski sestanek v Lisbono, kjer bo veliko priložnosti za pogovore o Bližnjem Vzhodu. V drugi polovici tedna pa naj bi potoval na Kitajsko, to se pravi, na Daljni Vzhod.

Mislim, da bi morali v MZZ dati čim večji poudarek vstopu Slovenije v Schengen. Ko ne bo več mejnih zapornic, se bodo čez noč zmanjšale razdalje med slovenskim Krasom ali Vipavsko dolino in tržaškim primorjem, ki spada v Italijo. Mislim, da bo čisto nov pomen dobil pojem manjšine. Brez fizičnih meja med Slovenijo in rojaki na Tržaškem, na Koroškem ali v Porabju bo težje določiti manjšino in zamejstvo. Vsi Slovenci bomo živeli skupaj v istem sistemu. Ali bo tako manj prepira, pa seveda ne vem.               

Danes je nedelja, poleg tega pa smo zaradi prehoda na zimski čas pridobili dodatno uro. Prejšnji teden je bil prepoln dogodkov, danes pa teče čas znosno hitro. Dopoldne sem bil navzoč na koprski proslavi, na kateri sta Romšek in Peterle govorila o odhajanju JLA iz Slovenije. Tudi sam mislim, da lahkomiselno pozabljamo na velike dosežke v letih 1990 in 1991. To velja za mnoge naše medije in za nekatere knjižne založbe. Sam ocenjujem politične - in tudi predsedniške - kandidate po tem, kako so se vedli v težkih časih osamosvajanja. Peterle je bil takrat predsednik vlade.

Pred kosilom in po njem sem bral Delo, Financial Times, Frankfurter Allgemeine in International Herald Tribune. Drago Jančar se upravičeno jezi na naše (in nizozemske) založnike, ki so v besedilu o moderni Sloveniji pozabili na osamosvojitev. Še bolj pa sem bil vesel množice informacij v tujih časnikih. Herald v poročilu iz portugalske Mafre poudarja Putinov predlog, naj bi v Bruslju ustanovili rusko-evropski raziskovalni inštitut za človekove pravice. Predlog se mi zdi primeren. Morda bi lahko kaj storili zanj v času slovenskega predsedovanja EU.

Sicer pa so včerajšnji tuji časniki polni zanimivih poročil. Predvsem cenim, da ne mešajo informacij z avtorskimi mnenji. Posebej zanimivi so članki v FAZ (dolg analitičen članek Karla-Petra Schwarza o slovenski in evropski zgodovini; prispevek o mostu pri Neumu, s katerim bi se Hrvaška izognila bosensko-hercegovski morski obali…) in v FT (špekulacije o prihodnosti predsednika Putina, zanimivi podatki o nekdanjem blišču diplomatskega življenja…).

V primerjavi s slovenskimi so ameriški, britanski in nemški časniki bogatejši z informacijami in bolj prijazni do oseb, o katerih pišejo.

Poslušam radijska poročila in se čudim. V času slovenskih volitev so bile tudi volitve na Poljskem. Tam sta tekmovali (desnosredinska) stranka Zakon in pravica, ki jo vodita dvojčka Kaczynski, in (desnosredinska) stranka Donalda Tuska Državljanska platforma. Obe stranki sta naslednici nekdanje protikomunistične Solidarnosti, vendar je po mnenju poročevalca zmagala moderna Državljanska platforma, ne pa zaostala Zakon in pravica. Povedali so tudi, da je bila volilna udeležba na Poljskem izredno visoka, okrog 56%, medtem ko je bila v Sloveniji izredno nizka, okrog 57%.

Podobno kot drugih šestindvajset se je s petkovega neformalnega vrha EU v Lisboni tudi slovenska delegacija vrnila relativno zadovoljna. Spremembe, ki jih v primerjavi z opuščeno “ustavno pogodbo” prinaša nova “reformna pogodba”, so neznatne; podobno so se izkazala tudi nasprotovanja Avstrijcev, Britancev, Čehov, Italijanov in Poljakov. Bistveno vprašanje bo še naprej takšno, kot ga je sprožila razprava o evropski ustavi: ali bo Evropska unija dovolj in pravočasno gospodarsko, politično in varnostno pripravljena za svetovne izzive. Slovenija, ki je svojo prihodnost zvezala z evropsko, je seveda zainteresirana, da evropski projekt uspe. To je posebej važno, ker se kmalu začenja slovensko predsedovanje EU in ker je ena naših nalog podpora državam, ki stanujejo jugovzhodno od Slovenije. Brez nove pogodbe širitev s Hrvaško, nato pa z (bivšo jugoslovansko republiko) Makedonijo, Črno Goro, Srbijo in Bosno in Hercegovino ne bi bila mogoča. Zdaj je vsaj upanje! Močnejša in urejena EU bo lažje posredovala pri reševanju problemov med Srbijo in Kosovom.

Tem problemom bodo posvečeni naslednja potovanja in pogovori.

Vidim, da je v prvem krogu predsedniških volitev zmagal Lojze Peterle, kar je spodbudno za generacijo politikov, ki je pripravljala in uresničila osamosvojitev. Če bo uspešen tudi v drugem krogu, bom spremenil mnenje o kratkosti slovenskega spomina. Berlinski zid je padel pred 18 leti, plebiscit smo imeli leta 1990, leto pozneje pa smo bili že priznani. To se je zgodilo v času, ko je bil Lojze Peterle predsednik vlade, sam pa sem bil takrat minister v njegovi vladi. Kasneje sva se oba poslovila od nje.

V zadnjem času je veliko govora o pravici do političnega prepričanja in o svobodi izražanja. Po mojem prepričanju in kolikor vem, niti prva pravica niti druga svoboda pri nas nista zelo ogroženi. Tupatam se seveda zabavam, ko ugotavljam, da je javni ali politični spomin kratek. Pritožujejo se večinoma tisti, ki so bili nekoč in so še danes gospodarji javne besede. Hvala bogu, da imamo internet in bloge.

Nekaterim gospodarjem javne besede blogi niso všeč, ker niso podvrženi njihovi kontroli in ker dejansko omogočajo svobodo mimo uredniške discipline. Vendar se moram ustaviti. Ali gre za svobodo izražanja ali za svobodo sporočanja? Mnogi govorijo in nemara tudi pišejo, ker se radi izpovedujejo. Drugim, tudi piscu teh vrstic, gre za to, da informacije krožijo in da bi bilo mogoče javno pojasnjevati, kaj je res in kaj ni; kaj se dejansko godi - npr. zunaj naših meja itn. Cenzorji pravzaprav nikoli niso želeli preprečiti izražanja; kaj potem, če se hoče kakšna nežna duša izpovedati; želeli so preprečiti, da bi prišla na dan resnica.

Slišim, da tupatam kakšen moj blog koga zmoti. Menda celo na Hrvaškem. Tega skoraj ne morem verjeti. Je pa mogoče, da so v drugih deželah mediji bolj neposredno pod pritiskom gospodarjev javne besede. V Sloveniji takšne enotnosti ne bo lahko najti. Pri nas vsi napadajo vlado, pri tem pa trdijo, da jih vlada nadzira.

Nadaljevanje sledi.

V torek smo imeli na MZZ Strateški svet, na katerem smo razpravljali o podnebnih spremembah. Z nami je bil gost iz britanskega zunanjega ministrstva John Ashton. Strinjali smo se o globalnem pomenu vremenskih sprememb in o nujnosti »podnebne diplomacije«. Od letošnje pomladi jo zapoveduje tudi Evropska unija. Slovenija bo nekatere zahteve EU izpolnila z novimi obnovljivimi viri (hidroelektrarne, vetrnice, sončna energija…), druge z varčevanjem, tretje z novimi tehnologijami oz. z odvajanjem škodljivih plinov. Sicer pa se je treba zavedati, da so jedrske elektrarne čistejše od tistih, ki rabijo nafto ali premog.   

Včeraj sem v dveh državnozborskih odborih (OZP in OZEU) predstavljal in branil novo evropsko pogodbo, ki naj bi jo sprejeli na oktobrskem Evropskem svetu, podpisali pa decembra. Bilo je nekaj zanimivih razprav o možnostih, ki jih ima Slovenija pri evropskem odločanju. Nekateri opozicijski poslanci so bili malodušni. Vlada in večina poslancev mislita, da »reformna pogodba« ohranja večino pridobitev »ustavne pogodbe«, ki je – zaradi nasprotovanja Francozov in Nizozemcev – ni bilo mogoče sprejeti. Najbolj važno je, da bi z novo pogodbo premagali zastoj in krizo, ki sta zaustavila širitev, predvsem pa sta – v trenutku globalnih izzivov - vplivala na splošni občutek nemoči Evrope. Seveda nas lahko doleti kakšno presenečenje iz Avstrije, Belgije, Bolgarije, Britanije ali Poljske. Ponekod imajo težave s procesi, ki predstavljajo združevanje in poenotenje EU. V Sloveniji takšnega razpoloženja nisem opazil. 

Danes imamo vsestransko in dolgo razpravo v plenumu Državnega zbora. Nekateri poslanci se pritožujejo, da se poslavljamo od simbolov, kot so himna, slogan in zastava. Uradno naj bi jih uvedli šele z ustavno pogodbo, ki je ne bo. Torej bo vse še naprej tako, kot je bilo, ne bo se pa uresničilo vse, kar smo si želeli. Nekatere je motilo, da se evropski zunanji minister po novem imenuje visoki predstavnik za skupno zunanjo in varnostno politiko. Zakaj se ne imenuje zunanji minister? Ker se nekatere države, predvsem Velika Britanija, Francija, Nemčija pa tudi druge nočejo odreči svojim nacionalnim zunanjim ministrom. Nekatere moti, da premalo poudarjamo skupne vrednote in da nas preveč privlači raznolikost. Zanimivo, da smo se za besedilo o (jezikovni) raznolikosti v ustavni pogodbi najbolj zavzemali ravno predstavniki Slovenije.